Martina hotel rešiti 
smrti, pa je bil tepen

VRATA PRI DRAVOGRADU – »Tega ne bi bilo treba,« je s solzami v očeh razlagal 61-letni Peter Rogina, gledajoč sliko svojega pokojnega 33-letnega sina Martina Rogine na naslovnici našega časopisa. Nato je odkimal z glavo in z jokajočim glasom nadaljeval: »Če bi usodnega večera sedel k njemu v čoln, se to ne bi zgodilo. Vsaj rešil bi ga iz vode.« Oče Martina Rogine, ki je v sumljivih okoliščinah minuli petek zvečer utonil v reki Dravi, si nikakor ne more oprostiti, da je sina pustil, da se je sam odpeljal z gumijastim čolnom: »Nikoli mi ni rekel, naj grem z njim v čoln. A ko se je usodnega večera s čolnom oddaljeval od brega, je zaklical, naj grem vendar z njim. Toda zaklical sem mu, da ne, in odpeljal se je sam. Če bi bil zraven, Martinove slike zdaj ne bi bilo v časopisu.«

Preiskovalci so medtem razvozlali, kaj se je v petek zvečer dogajalo na majhnem oranžnem gumijastem čolnu, ki je imel pripet slabih pet konjskih moči močan Tomosov motor. »Martin je bil namenjen k nekdanjemu sodelavcu, da bi mu pomagal pri prekrivanju strehe. Toda tja nikoli ni prišel, saj sem se v soboto odpeljal k njemu, ko sem iskal Martina,« se dneva negotovosti spominja Peter Rogina. Nekje na poti je moral Martin pobrati 46-letnega Petra Vravnika in 31-letnega Janka Kališnika, da so se skupaj odpeljali proti Dravogradu. Zdaj pokojni Martin in Peter Vravnik, ki je v opitem stanju veljal za zelo agresivnega, naj bi se na čolnu sprla. »Prepir je prerasel v pretep, pri tem pa je osumljeni žrtev naklepno potisnil s čolna v reko Dravo, kjer je utonila,« je dejala Milena Trbulin s celjske policijske uprave.

Odličen pubec

Peter Rogina še danes ne more verjeti, da je ostal brez edinega sina: »Če ne bi videl na lastne oči, ne bi mogel verjeti, da ga ne bo več nazaj. Ali je imel po telesu kakšne podplutbe, ne vem, videl sem edino, da po glavi ni bil potolčen.« Od Martina Rogine se bodo sorodniki, prijatelji in znanci poslovili v ponedeljek na pokopališču v Vuzenici (skupno pokopališče Mute in Vuzenice). Le dan prej naj bi iz Nemčije v domovino pripotovala tudi njegova starejša sestra Vlasta, medtem ko druga sestra Valerija skupaj z očetom vse pripravlja za zadnje slovo. »Bil je odličen pubec. Ni bilo treba izreči niti besede, pa je doma vse pomagal. Velike načrte sva še imela, saj sva nameravala še letos z novo kritino prekriti strehe garaže in gospodarskega poslopja,« nam je na domačem dvorišču na Vratih pri Dravogradu razlagal njegov oče.

Oče in sin sta bila zelo navezana drug na drugega. Po končani srednji kovinarski šoli na Ravnah na Koroškem je Martin dolgo iskal primerno zaposlitev. Dokler ga ni pred poltretjim letom v službo vzel samostojni podjetnik iz Trbonj. »Vsako jutro sem ga peljala na delo, saj ni imel vozniškega izpita. Le malokdaj se je na delo odpravil z mopedom. Večkrat je poskušal opraviti vozniški izpit za avto, vendar se je vedno nekaj zalomilo, a se je na svoj račun pošalil, da se nikamor ne mudi,« pripoveduje oče Peter, ki se je dogajanja zadnjega dne spominja še vedno nadvse slikovito: »Kupil si je britvice, saj se je nameraval obriti. Dejal sem mu, naj to stori takoj, a je dejal, da bo raje pozneje, ko se s čolnom vrne domov. Tik preden je odrinil, mi je ponosno kazal sliko moje vnukinje, njegove nečakinje.«

Vojaška kapa

Martin Rogina je bil že od mladih nog zaljubljen v plovila. Morda tudi zaradi tega, ker je njegov oče vojaški rok v nekdanji skupni Jugoslaviji služil v mornarici in kar nekaj časa preživel na ladji. Lani si je uresničil veliko željo in kupil gumijasti čoln z majhnim zunanjim motorjem. Pri flosarjih, kjer nedaleč od hiše Roginovih v Dravo spuščajo splave za turistično plovbo po reki, je dobil dva rešilna jopiča. Martin menda ni znal plavati in se je bal globoke vode, čeprav nam oče pove: »Meni je rekel, da zna plavati. Toda vedno si je nadel jopič, običajno že doma, še preden sva čoln odnesla do obrežja in ga spustila v Dravo.«

Toda po petkovi tragediji sta rešilna jopiča izginila. Vsaj v Martinovem čolnu, ki so ga v iskalni akciji našli skrbno privezanega ob pomol nedaleč od vuzeniške hidroelektrarne, ju ni bilo. Izvedeli smo, da naj bi ju pozneje našli v Gortini, kamor naj bi ju prinesel Martinov domnevni krvnik Peter Vravnik. Verjetno bi se zgodba o Martinovi utopitvi končala povsem drugače in skrivnostnega dogajanja ne bi razvozlali, če ne bi v zapuščenem čolnu poleg Martinovih osebnih stvari našli še kape in odsevnega jopiča. »Pogledal sem vojaško kapo s šiltom, ki je bila opremljena s slovenskim grbom. Zraven je ležal odsevni jopič. Takoj sem policistu dejal, da te stvari pripadajo možakarju iz Murnhofa,« pravi Peter Rogina.

Tepen

So bili Peter, Janko in Martin prijatelji? Oče pokojnega pravi, da so se poznali, vendar so bili bolj prijatelji na daleč, tu in tam so se družili. Zatem pa pove, da je Janko, ki naj bi sicer živel pri bratu na Muti, pred dobrim mesecem prespal pri njih: »Vračala sta se z neke veselice. Ker naj bi se Jankovemu bratu pokvaril avto, je prespal pri nas. Naslednji dan pa še ostal na kosilu. Martin je bil pač preprosto predober, to ga je privedlo tako daleč. Nikoli ni znal reči ne.«

Že v ponedeljek, nekaj ur po najdbi trupla utopljenega Martina, so kriminalisti odvzeli prostost 46-letnemu Petru Vravniku iz Murnhofa pri Dravogradu. Predvčerajšnjim so ga s kazensko ovadbo zaradi uboja in lahke telesne poškodbe odpeljali pred preiskovalno sodnico okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu. »Preiskovalna sodnica je zoper osumljenega odredila pripor,« so nam sporočili s slovenjgraškega sodišča. Janko Kališnik je namreč policistom pripovedoval o prepiru in pretepu na čolnu, slikovito pa opisal tudi, da naj bi Peter potisnil Martina v reko, čeprav je vedel, da ne zna plavati. A to še ni vse. Peter Vravnik se bo na sodišču moral zagovarjati tudi zaradi povzročitve lahke telesne poškodbe. Janko Kališnik naj bi poskušal pomagati utapljajočemu se, a mu je to Peter Vravnik preprečil, ga pretepel in čoln odpeljal stran od nemočnega Martina.