Martin se je z veselice odpeljal v smrt

ILIRSKA BISTRICA – Okoli ceste za Jelšane, kjer se trumoma valijo kolone turistov v dolgem poletnem toku, je v nedeljskem jutru završalo od interventnih vozil, ki so hitela na Pregarje, naselje v Brkinih. Tam, slabih deset kilometrov od Ilirske Bistrice, so dan prej začeli tridnevno proslavljanje svetega Lovrenca, njihovega zaščitnika; veliko dvorišče pred tamkajšnjo osnovno šolo se spremeni v prireditveni prostor, kjer se pije in pleše tri dni skupaj. »V soboto je bilo veselo do treh zjutraj, pometali so do petih,« se spominja mlajši domačin, ki po dveh tretjinah svetniškega slavja v organizaciji tamkajšnjega turističnega društva deluje utrujeno. »Na to pridejo ljudje od vsepovsod, tudi iz Kopra,« odkrije dimenzije udeležbe drugi sogovornik, ki se na Tomosovem APN prevaža po vasi, kjer njegovi prijatelji še počivajo po dolgi noči na ponedeljek. A doda, da drugo noč ni bilo kot prvo, saj je tragični dogodek veselju dodal žalosten podton.

Zgoščenke v grmovju

Na drugem zavoju za tablo, ki označuje konec Pregarij, gori deset sveč; slab kilometer od vasi se po travi vleče globoka sled prvega poskoka, malo za njim še drugega; nato po podrastju, grmovju ter na drevesih vidimo kose avtoplastike, ostanke vozila ter njegove vsebine; zgoščenke od Dražena Zečića do Toneta Rusa so posejane pod robidami, na zlomljenem drevesu Volkswagnovo platišče. Anita Leskovec s koprske policijske uprave je takole opisala hudo prometno nesrečo v nedeljskem jutru okoli pol osme ure: »Enaindvajsetletni domačin je prehiteval vozilo pred seboj. Po končanem prehitevanju je izgubil kontrolo nad vozilom in zapeljal zunaj ceste, kjer se je vozilo začelo prevračati ter trčilo v drevo.«

Za volanom avta, ki je kot izstreljen poletel in se ustavil šele v drevesu, je sedel 21-letni Martin Tomažič iz Fabcev, ki je v trku umrl; na sovoznikovem sedežu pa je sedel Martinov dober prijatelj, 22-letni Erik iz Ilirske Bistrice, ki je bil po nesreči prepeljan v ljubljanski klinični center; njegove poškodbe so – po naših informacijah iz zanesljivih strokovnih virov – resnično hude. »Vozil je krepko čez sto na uro, da ga je tako odneslo,« ocenjuje eden izmed mlajših domačinov, ki so na videz poznali pokojnega mladeniča.

Izgubila edinca

Martin je imel s Pregarij do njegove domače vasi Fabci 27 kilometrov. In ko po vožnji po ozki hriboviti cesti (zelo podobni tisti okoli Pregarij) stopimo pred hišo, se izriše žalost na obrazih domačinov; mati Sonja v predsobi hlipa in ihti od bolečine, izgubila je edinega otroka. Družina je drugi dan po nesreči skupaj, ne razumejo igre usode, ki jih je tako ranila. »Vsak joče za njim,« reče Martinova babica, ki osem let po izgubi moža znova hudo trpi.

Martina opisujejo kot ustrežljivega, ljubečega in prijaznega fanta: »Bil je usmiljenega srca do ljudi in živali, že kot majhen je imel psa,« se spominja babica. K mizi prisede mama, njen fant je obiskoval umetniško smer gimnazije v Novi Gorici, med učitelji je bil priljubljen, imel je sočutje do ljudi: »Bila sva na izletu v Trstu in bil je še majhen: pa me je prosil za liro, da je vrgel v škatlo revežu. Enako na šolskem izletu v Sarajevu, ko so ga ganile mame z otroki, da je dal vsaj piškote.«

»Dosti ni mogel dati, a kar je dal, je bilo od srca,« sklene njegova babica.

Zanimalo ga je gledališče, igranje, na facebooku je na nekaj slikah moč opaziti tudi njegov ples: »Vedno je bil igralec, za veselice, pusta, pa organizator. Znal se je prilagoditi ljudem,« ga opiše stric. Tudi v avtomobilu, pravijo, je bil zmeren. »Ni on bil divjak za volanom, da bi se izživljal, ni bil ljubitelj hitrosti ali da bi razbil prej kak avto,« se dopolnjujeta Martinova mama in stric. Vozil je vsak dan, v vsakršnih vremenskih razmerah. Morda bodo več podrobnosti kdaj zvedeli od Erika, za katerega pomnijo, da je bil neprestano z Martinom.

Policija svoje dejavnosti še ni povsem zaključila, saj je odredila obdukcijo; vendarle pa izid analize ne bo spremenil dejstva, da so Tomažičevi za vedno izgubili ljubega mladega človeka. Stric je na koncu dodal, da je bilo nečaku tako usojeno; mama Sonja pa opozorila druge ljudi, da nesreča nikoli ne počiva – kot ni za njenega Martina, ki ga dober značaj ni ubranil pred smrtonosno mešanico hitrosti, sile in trka.