MARIBOR – »Eno leto in deset mesecev zapora,« so bile besede sodnice Andreje Lukeš, ko je brala sodbo v imenu ljudstva na sojenju 68-letnemu Robertu Kovačiču. Zatem je sodnica pojasnila, da gre za pogojno obsodbo in da kazen ne bo izvršena, če obtoženi Mariborčan v naslednjih dveh letih ne bo storil istovrstnega kaznivega dejanja. Tako se je precej srečno razpletla zgodba, ki se je zgodila septembra predlani, ko je obtoženi na parkirišču mariborskega nakupovalnega središča Qlandia med prepirom tako močno udaril 85-letnega Martina Kerheta, da je ta padel po tleh in z glavo udaril ob asfalt. Pet dni zatem je v mariborski bolnišnici zaradi hudih možganskih krvavitev umrl.
Tožilka Mateja Artenjak je v svojem zaključnem govoru sodišču predlagala enako visoko pogojno zaporno kazen, le da je preizkusno dobo postavila na štiri leta. Sodišče ni sledilo temu predlogu, ampak je zaradi doslejšnje nekaznovanosti upokojenca preizkusno dobo znižalo na (vsega) dve leti. Obramba obtoženega je predlagala oprostilno sodbo, še posebno po tem, ko je na prostor za priče stopila žena pokojnega Julijana Kerhe. Ta je sodišču natančno pojasnila dogajanje tragičnega dopoldneva in med drugim dejala: »Spor je nastal zaradi parkiranja avtomobilov. Ko je mož parkiral, ni niti zaklenil vozila, ampak se je nemudoma odpravil proti avtomobilu obtoženega. Slišala sem, kako je mož vpil, in pozneje tudi videla, kako je začel potiskati obtoženega.«
Zatem je Kerhetova izrekla verjetno odločilne besede, ki so odtehtale, da sta se tako tožilstvo kot pozneje sodišče odločili za pogojno obsodbo. »Kar je resnica, je resnica. Mož je bil kriv tako za prepir kot za pretep,« je s cmokom v grlu razlagala Julijana Kerhe. Vdova je še pojasnila, da sicer ni videla, da bi mož obtoženega udaril v obraz. Zato pa je videla, kako se je obtoženi branil: »Sprva sta se ruvala, nato pa je moža s pestjo udaril v obraz. Mož je padel in z glavo udaril ob tla. Obtoženi je bil prvi, ki mu je pomagal, ga nekaj časa celo držal v naročju in venomer ponavljal, da mu je zelo žal in da tega ni želel storiti.«
Da dogajanje na parkirišču zelo obžaluje, je že v svojem zagovoru in na sodišču vseskozi poudarjal tudi obtoženi Robert Kovačič: »Vzvratno sem z avtomobilom zapuščal parkirno mesto. Za mojim hrbtom se je pripeljal avtomobil, zato sem ustavil, da bi lahko peljal mimo.« Zatem je obtoženi do potankosti opisoval, kako je Martin Kerhe zapeljal na prazno parkirno mesto ob njegovem avtomobilu, a ni ustavil. »Parkiral je ob glavni dovozni poti, nekaj metrov stran ob stebru številka 6. Spustil sem steklo na oknu in ga vprašal: 'Zakaj tako nenavadno vozite?' Ves vznemirjen je prišel proti meni. Ker ga nisem razumel, sem izstopil iz avtomobila. Napadel me je, kričal na ves glas in me udaril v obraz,« je še dodal obtoženi in pojasnil, da sta se začela ruvati, potiskala sta drug drugega. Ko naj bi Kerhe ponovno zamahnil proti obtoženemu, naj bi ta odreagiral instinktivno.
Ob prihodu reševalcev je bil Martin Kerhe še pri zavesti, a žal se je po natančnejših pregledih v bolnišnici izkazalo, da se je usodno poškodoval, saj je imel močne možganske krvavitve. Le pet dni po pretepu na parkirišču pred Qlandio je iz bolnišnice prispela žalostna vest, da je bil trud mariborskih zdravnikov zaman. »Zdravniki so mi dejali, da so krvavitve prehude. Sicer so nekaj časa omenjali operacijo, a zatem dejali, da jim tudi z operacijo ne bi uspelo ustaviti tako obsežnih možganskih krvavitev,« je dopolnila Julijana Kerhe. Zatem pa potrdila, da jo je obtoženi večkrat poklical in se tudi osebno opravičil: »Večkrat je klical po telefonu in spraševal, kako nam lahko pomaga. Trikrat sva se tudi osebno srečala. Drži, da mi je v začetku maja lani izročil pet tisoč evrov kot poravnavo za stroške pogreba.«
