KOPER – »Imamo ga!« Pravzaprav: »Imamo ju!« so se pohvalili koprski kriminalisti. Še pred nekaj dnevi so namreč odkimavali, ko smo jih spraševali, ali so kaj bližje razkritju morilca priljubljenega poslovodje Mercatorjeve franšize v Sv. Antonu, 57-letnega Oliankija Vatovca iz Čežarjev. »Kriminalistična preiskava tega za zdaj še nerešenega umora intenzivno poteka, v tem trenutku pa še nimamo podatkov, ki bi jih lahko posredovali javnosti!« so nam odgovorili. Umor pa se je zgodil že marca.
Primorska javnost se je spraševala, ali se bo nemara ponovila zgodba, podobna tisti o iskanju krvnika babice znanih košarkarjev, 81-letne Hildegarde Lorbek. Zadušeno so jo v njeni strunjanski hišici našli marca 2007, morilca – 43-letnega Slovaka, ki je bil nekaj časa njen podnajemnik – pa so izbrskali šele v drugi polovici lanskega leta. Preiskovalni sodnik ga je spustil na prostost in seveda je izpuhtel v domovino. Na Obali še vedno odmeva še en nerešen umor, ki sega celo v davno leto 1995. Tudi zaradi časovne oddaljenosti je le malo možnosti, da bi sploh kdaj našli tistega, ki je pri Hrpeljah ustrelil 33-letnega Ankarančana Milka Mlakarja, mu čez glavo poveznil vrečko in ga zakopal pod kup kamenja.
Zvezan in pretepen do smrti
V zadevi Vatovec so prve informacije po prijetju grešnikov govorile o tem, da gre za Bolgara, ki je star okrog 30 let in živi na Primorskem, ter od njega še enkrat starejšega Slovenca iz Izole. O slednjem je bilo slišati še en zelo pomenljiv podatek, namreč da je bil pred leti že obsojen zaradi umora. Preiskovalci so očitno zbrali več kot dovolj dokazov, da so ju konec minulega tedna privedli pred dežurnega preiskovalnega sodnika, ta pa ju je vtaknil v pripor.
Grozljiva zgodba je prišla na dan 11. marca zjutraj, ko je prodajalka v trgovini v Sv. Antonu prišla v službo, toda obstala pred zaklenjenimi vrati prodajalne. Njenega šefa, ki bi že moral biti tam in odkleniti, ni bilo. Poklicala ga je, toda njegov mobilnik je zvonil v prazno. Napotila se je do njegove hiše v Čežarjih in videla, da so vhodna vrata odprta, bežen pogled v notranjost Vatovčevega doma pa ni kazal na dober razplet. Vse je bilo razmetano.
Prestrašena je pohitela do soseda, vrnila sta se do Vatovčevega doma in šokirana obstala, ko sta zagledala mlako krvi. Prišli so policisti in kot je bilo tedaj slišati, je bil v enem od prostorov že mrtev, imel je zvezane roke ter številne poškodbe po glavi. Policija se je zaradi interesa preiskave kajpak ovila v molk, skopo so sporočili le, da »so bile poškodbe povzročene z udarci z roko ali nogo ali s topim predmetom«. Obdukcija je potrdila topi predmet, Vatovec je zaradi poškodb glave in možganov umrl zvečer med 21. in 23. uro, sosedje so ga nazadnje videli okrog osmih zvečer.
Govorice, a ne o Kosti in Marku
Konec junija smo obiskali Čežarje in njegovi bližnji so nam povedali, da so s hiše šele nedolgo tega odstranili policijski pečat, da so smeli vstopiti in vsaj malce počistiti. Soseda je Oliankijevega brata pobarala, ali je že kaj novega, pa ji je odvrnil, da je že večkrat klical policijo in da ni nič. »Ne vidim prav nobene logike, da je končal na tako grozen način. Bil je nekonfliktna oseba, včasih še vedel nisi, da obstaja. Takoj je znal priskočiti na pomoč, nam je škropil trte,« je dejala in ugibala, kako se je nepridiprav sploh znašel v hiši. »Imel je distanco, nikoli ni dovolil vstopiti, le do vrat. Če pa je že povabil, je povabil v klet.«
Za prijatelje je odprl tudi svoj dom, je povedal njegov prijatelj iz otroških let Edi. »Kolikokrat smo bili pri njem doma!« Prijateljevali so, kaj popili in pojedli, bilo jih je nekaj, ki so bili skupaj z Oliankijem prava klapa.
Da se nikomur od tistih, ki so ga poznali, ni niti sanjalo, kdo in zakaj bi s tega sveta spravil trgovca in zapriseženega gornika, so potrjevale številne govorice in vaške čenče. Te so šle celo tako daleč, da je začel živelj s prstom skrivoma kazati kar na Vatovčeve sorodnike, celo na brata. Govorili so, da ima njegova smrt morda kaj zveze s šušljanjem, »da je bil peder«, je nejeverno nadaljeval Edi, nekateri so ugibali, da je pred časom prodal veliko parcelo, doma morda imel veliko denarja, »a je v resnici sploh ni prodal«, je bil odločen njegov prijatelj.
Tudi zanj, ki je veliko časa preživel z Oliankijem, je bila ta nasilna smrt velika uganka: »Resnično ne vem, kaj je bilo v ozadju! O tem nismo nikoli govorili, nikdar mi ni zaupal, da bi mu kdo grozil, tudi drugim ni nikdar potožil, da bi mu kaj pretilo.«
Skrivnost je torej zdaj, ko Oliankija Vatovca ni že štiri mesece in dvanajst dni, končno pojasnjena. Brutalnega umora sta osumljena Bolgar (po neuradnih podatkih gre za Kosto Aleksandrova) in Izolan, ob čigar omembi imena in priimka smo tudi kronisti naravnost onemeli: Marko Markovič!
Le žrtev, ne pa zločinec?
Marko Markovič iz Izole se je že pojavljal na straneh črne kronike, in sicer v zvezi z umorom slovenskega državljana Vita Dolinška leta 1991. Zločin se je zgodil v kraju Montrin pri Bujah, kjer je Markovič takrat živel kot uspešen podjetnik. Šele po dolgotrajni preiskavi so ga leta 1993 aretirali in ga obdolžili umora. Obsojen je bil na 15 let, vendar je leta 1994 pobegnil iz zapora v Pulju, se vrnil v Slovenijo, na koprskem sodišču pa je bil leta 2000 za isti umor znova obsojen. Z Doba, kjer je odsedel 10-letno kazen, se je vrnil pred približno dvema letoma, poslej je živel v Izoli.
Toda že med prestajanjem kazni na Dobu je spregovoril za Slovenske novice in razlagal, da je bil žrtev zarote pokvarjenih hrvaških policistov, ki naj bi v resnici zagrešili zločin. Nekateri so verjeli, drugi ne, toda Markovič je dokaj prepričljivo razgaljal dogodke in življenje v Istri v prelomnih časih razpada Jugoslavije. »V tistih časih sem raznim aktivistom vladajoče stranke HDZ moral plačevati mastne 'prostovoljne' prispevke od svojih zaslužkov,« je pripovedoval.
»Zaradi groženj sem molčal, denar sem si šel izposojat celo v tujino. Poznal sem Dolinška, imel je gostilno v Novigradu. Bilo je 1. novembra 1991, ko so se v moji hiši v Montrinu sestali on in nekaj hrvaških policistov, počili so streli in Vito je obležal mrtev. Storilci so mi naročili, naj pokopljem truplo in očistim prostore. Vita sem pokopal na vrtu, dva policista pa sta odpeljala njegov avto blizu hrvaško-slovenske meje. Večkrat so ponovili, da bom doživel enako usodo kot on, če le črhnem. Zaradi strahu in groženj, da bodo iz ušes mojega sina naredili ogrlico, sem na sojenju molčal. Proces se je začel in končal v enem dnevu.«
Na odločitev, da spregovori, je Markoviča bojda napeljala vest, da je hrvaški predsednik pomilostil nekdanjega šefa policije v Umagu Nika Baruna in nekdanjega policista Ivana Strmečkega, oba sta bila obsojena zaradi sodelovanja pri umoru umaškega gostilničarja srbskega rodu Srbislava Petrova. Izvršitelj okrutnega umora je sicer bil Ekrem Kadirić, slovenski državljan in nekdanji policist, ki je že leta 1986 v Zagorju umoril ženo, pobegnil na Hrvaško, na sodišču v Varaždinu pa so se pred kratkim odločili, da ga predajo Sloveniji.
Markovič je bil sicer prepričan, da je bil v oba umora vpleten prav Barun, za enega od teh pa je on postal grešni kozel.
Izdal ga je vpadljivi volvo
Izvedeli smo, da je Markovič po izpustitvi iz zapora delal za neko zavetišče za živali in da je svojega volva karavana večkrat parkiral pred trgovino v Sv. Antonu, saj je menda včasih kupoval pri Vatovcu, s katerim sta se tudi poznala. Ker so njegov vpadljivi avtomobil v Čežarjih domnevno videli tudi na dan umora, so ga kriminalisti že pred časom povabili na razgovor. Tudi Markovič in Kosta sta znanca, slišati pa je, da se Markovič bojda izgovarja, da z umorom v Čežarjih ni imel ničesar, saj ga je zagrešil Kosta, sam je bil vpleten le toliko, da mu je Bolgar naročil, naj njegova oblačila, ki jih je nosil na dan zločina, vrže v morje. In to je tudi storil.
