LJUBLJANA – Natalija Markač, znana predvsem kot sodelavka svetovalnice Akcija!, ki je domnevno vpletena v nekaj več kot enoletno skrivanje koroške deklice, zaradi česar je bila nekaj dni tudi priprta, državo toži zaradi odvzema dveh mladoletnih hčera. Prepričana je namreč, da ji je Center za socialno delo (CSD) Ravne na Koroškem leta 1999 nezakonito odvzel hčerkici, takrat stari pet let in eno leto. A čeprav Markačeva sebe izpostavlja kot vzorno mamo, določene navedbe CSD in prič govorijo o nasprotnem.
Kalvarija družine Markač se je začela marca 1999, ko je Natalijo Markač ob prihodu domov čakalo prazno stanovanje. Njen takratni mož se je namreč z deklicama zatekel na policijo in prosil za zaščito in pomoč. Ker sta bili vpleteni mladoletnici, so morali o primeru obvestiti tudi pristojni CSD, ta pa je na podlagi očetove prijave takoj izdal odločbo, s katero ji je odvzel otroka in ju dal v rejo.
Petletnica, katere oče je že pokojni, naj bi šla v rejo k neznancem, zato je Markačeva predlagala, naj jo dajo v rejo njeni materi. To se je tudi zgodilo, mlajšo hčer pa je CDS dodelil očetu. Leta 2003 sta se Markačeva in njen tedanji partner ločila, a s tem se situacija za otroka ni nič spremenila: mlajša je ostala pri očetu, starejša pri babici.
Skupaj s hčerkama proti državi
Tožnica je prepričana, da ji je CSD nezakonito odvzel otroka, zato zdaj skupaj s hčerkama toži državo za 900.000 evrov (vsaka od njih zahteva po 300.000 evrov obliža). Markačeva trdi, da se je ves čas trudila otroka dobiti v svoje naročje, a da na CSD za to ni bilo posluha, tam pa pravijo, da se mati med letoma 2003 in 2006 za starejšo hčer nikoli ni zanimala in da prekinitve rejništva sploh ni zahtevala.
Leta 2006 se je vnel sodni boj za predodelitev mlajše hčere, saj je bil nekdanji partner Markačeve pogosto službeno zdoma, njegova nova partnerica pa otroka ni hotela sprejeti. Tako je pisalo v tožbi. Junija istega leta se je deklica res vrnila domov, še naprej pa je potekal boj za starejšo hčer, ki je zdaj že dopolnila 18 let. Markačeva je o primeru obvestila celo protikorupcijsko komisijo, ta pa varuha človekovih pravic. Zdaj je prepričana, da bi bili hčerki še vedno v rejništvu, če ne bi posredoval varuh človekovih pravic.
Sodišče je sklenilo, da bo za pravično odločitev o odškodninskem zahtevku zaslišalo nekaj prič: med drugim je spregovoril policist, ki so ga 15. marca 1999 skupaj s kolegom napotili k zakoncema Markač, saj so dobili obvestilo o kršenju javnega reda in miru. Spominja se, da je Markač stal pred stanovanjem, vanj pa ni hotel vstopiti, saj da je tam sosed, zaradi katerega se počuti ogroženega. Domnevno je šlo za tožničinega takratnega ljubimca, a Markačeva to zanika. Moža in deklici so odpeljali na policijsko postajo, saj je Markač vztrajal, da se v stanovanje ne bo vrnil, in obvestili CSD.
Sorodnica prvega partnerja Markačeve, ki je, kot rečeno, že pokojen, je sodišču pojasnila, da Markačeva takrat niti ni bila sposobna skrbeti za otroka. Spominja se, da je otroka pustila samega in izginila tudi za pet dni. »Bila je še mlada, nezrela. Včasih je hčer prav grdo kaznovala. Na primer, zgrabila jo je in nenormalno tresla,« je povedala priča.
Zaslišali so tudi rejnico, ki je po odvzemu za krajši čas vzela deklici. Markačeva trdi, da je otroka prvič videla šele 1. aprila 1999, rejnica pa je zatrdila, da je bil prvi stik 20. marca. Ob srečanju z materjo ni opazila pretiranega veselja ali strahu, deklici pa ob slovesu nista jokali.
