Marjan je umrl pod bukovo vejo

LESNO BRDO  – »Mami, kaj je s tatotom?« je petletni Gregor vprašal mamico, potem ko jo je videl jokati.

»Ne vem,« mu je dejala, pa čeprav je vedela, in si na skrivaj obrisala solzo.

Nekaterim se lučka prižge nekoliko pozneje: zato je tedaj njun odnos še toliko bolj kreposten in spoštljiv, ljubeč in očarljiv. Vse tisto lepo, kar sta zamudila, želita nadoknaditi. Takrat skakljata po Mlečni cesti in se z roko v roki odrivata z zvezde na zvezdo.

Marjana Jazbarja, 55-letnega gozdarja in kmetovalca s horjulske strani Lesnega Brda, je spoznala pred osmimi leti. Marjan je naravnost ljubil naravo in hribi so mu pomenili – vse! V žepu je imel že zdavnaj vse transverzale.

Takrat pa je usoda hotela, da se že na poti na Roblek ujameta njuna pogleda. »Ne vem, ali ga nisem celo jaz prej ogovorila,« je za žalno mizo premišljevala Simona Triplat, Gorenjka po rodu, in se takoj popravila: »Ne, ne, mislim, da me je kar on!«

Tedaj je hribolazila v družbi sosede pa tete in strica in je na lepem postala pogumna, kar malce razigrana, ter spodbodla kot kita krepkega neznanca: »Jaz obujem gojzarje samo takrat, kadar pojdem v večje hribe!« Nasmehnil se ji je.

Ljubezen z Robleka

Potem so prispeli do koče. Dobrosrčni Marjan je, kot vselej, častil. »To je bil tako dober človek: zmeraj je ponujal in razvajal …« je za hip pozabila na romanco z Robleka in svojega življenjskega princa – mahoma povzdignila v višave. Ta pa takrat ni bil povsem prepričan, ali je Simona še ledik, kot se reče. Prav čudno se mu je zdelo, ko je nekolikanj sramežljivo pogledoval s prikrajka, tri babnice in en moški? »Gotovo prideta še dva,« si je mislil. Pa ju kar ni in ni bilo. Nekaj šnopčkov je tudi padlo. »Malo sem se ga že,« je priznala Simona, ki se ga je ravno tolikanj, da so popustile zavore, zares na hitro sta si izmenjala telefonski številki, on je šel še na Begunjščico, ona – nazaj v dolino. »Ne spomnim se sicer natančno, ali me je poklical še tisti dan, sva se pa že za vikend, ki je prihajal, zmenila, da greva v hribe!«

Takrat, na strmi poti na Črno prst, sta se končno prižgali njuni lučki. »Joj, kako sem bila utrujena,« bi se kmalu nasmehnila Simona, potem ko se je spomnila, kako stežka je sledila osebi s takšno pljučno prostornino, kot jo je imel njen Marjan. Ki je že tri leta pozneje do Sedmerih jezer v nahrbtniku, kot za šalo, prinesel malega Gregorja. Tako rad ga je imel. Klical ga je – tata. Tata pa mu je – ponujal vse. Mu kupil računalnik, otroško železnico, to poletje sta skupaj prehodila enih hribov! »Vselej si je vzel čas, da smo bili zares skupaj, nenehno naju je razvajal, hodili smo v hribe, v naravo, predlani smo bili v Črni gori, letos v Prekmurju, bil je tako odgovoren, marljiv, požrtvovalen, ljubezniv, razmišljala sva, da bi končno zaživela skupaj, toda, saj veste, danes je tako težko dobiti službo,« je pripovedovala delavka v domu na Jesenicah. »Ravno danes in jutri,« je nadaljevala, »mi ne bi bilo treba v službo, zato sva se že takoj zmenila, da se slišiva ob enih popoldne, in to mi je ponovil, ne vem, vsaj desetkrat, 'te bom poklical!'« ji je Marjan kar naprej obljubljal ter postavljal krepke klicaje. »In ko me je zjutraj peljal v službo, in ko sva se še zadnjič videla, mi je spet dejal: 'Ob enih te bom poklical!'« Ker pa je življenje tako nepredvidljivo, pogostokrat kruto, sta nenadoma stopila na supernovo – zvezdo, ki je eksplodirala!

Parobke je žagal

Simona je šla že navsezgodaj v službo. Marjan jo je odložil v Lescah in se odpravil domov – na Lesno Brdo. »Ob pol osmih ga je videl tam že sosed,« je vskočila Janja, od Marjanovega bratranca hči.

Nakar se je Marjan, kot po navadi, zapodil v hlev k devetim glavam živine ali pa v gmajno, kamor je šel to pot, pa ne po drva, ampak je spravljal les za neko gospo iz Amerike, za Amerikanko, kot ji pravijo. Tja se je odpravil z avtom, saj ga je Pr' Karun, na nasprotni strani Lesnega Brda, že čakal njegov zeleni traktor.

Parobke je žagal

Kot da bi nekaj slutila, ga je Simona poklicala že ob 12.15. »Ampak njega ni bilo za priklicat'!« je z grozo odstirala pomečkane tančice. Že takrat je imela silno slab občutek, »pa saj se je vedno javil«! Simona ga je klicala in klicala, »ničkolikokrat«! Obupano je zavrtela še – 112. Radovljiški policisti so se ekspresno povezali z vrhniškimi, začela se je iskalna akcija, kje si Marjan?

Simona je številčnico neumorno vrtela naprej, poklicala je tudi sosedo in Marjanovega najboljšega prijatelja Pavleta. »Ni ga!« ji je ta dejal. »Ali naj vdremo v hišo?!«

»Kar!« se je strinjala Simona. »Naredite, kar č'te, samo naaaajdite mi ga!« je moledovala.

Lučka je ugasnila

Čudno se jim je zdelo, da sta tako avto kot traktor tam v gmajni. Večeriti se je že začelo. Peterica domačinov, med njimi tudi Janja, so se nekaj po peti zvečer podali v zaključno reševalno akcijo. »Marjan, Marjan!« so klicali in se razkropili, trije so šli po desni strani, »dva sva šla po levi,« se je spominjala Janja. Tisti, ki so šli po desni, so ga slednjič našli že po treh minutah. Nekaj metrov nižje od njegovega traktorja. Mrtvega.

Motorka je bila že zdavnaj ob svoj brenčeči glas, po vsesplošnih predvidevanjih naj bi Marjanu srce zastalo že pred (vsaj šestimi) urami. Ugotovili so tudi, da je res žagal parobke in da ga je moralo nekaj tako hudo presenetiti. Bila je to ena izmed bukovih vej, ki je padala s strani in z njegovega zenita.

»Saj niti ne vem, kako naj to povem najinemu sinku?« se je za žalno mizo še naprej spraševala Simona ter se utapljala v morečih vprašanjih, zakaj, zakaj, Marjan, zakaj je to lučko tako težko najti, ko pa jo že najdeš, ta nenadoma ugasne, zakaj, zakaj?

Dobri človek Marjan je ravno 1. decembra praznoval rojstni dan in ga bodo pokopali tik nad domačo hišo, pri cerkvici Marije vnebovzete, nekateri ji pravijo kar sv. Marjete.

»Kaj ni bila tudi njegova mama Marjeta?« je Simona tedaj vprašala Janjo, ta pa ji je molče prikimala.