TREBNJE – Zgornje Mladetiče, vas na robu dveh občin, sevniške in občine Mokronog - Trebelno, je zavita v črnino. Kruta usoda je v torek popoldne v Trebnjem, slabih 20 kilometrov od doma, vzela njihovega sovaščana, 47-letnega Alojza Erpiča, Lojzija, kot so ga klicali, priljubljenega krajana, ki je ob obilici dela, ki ga je imel tako doma kot v službi, rad sedel na kolo. Za sprostitev in dobro počutje.
Te dni je bil Alojz na lanskem dopustu, proste dni je izkoristil za delo na kmetiji, pa tudi s kolesom je šel za kakšno uro ali dve, če je le vreme dopuščalo. »Dopoldne naju je z možem peljal v Sevnico k zdravniku. Po kosilu smo še klepetali za mizo. Dlje kot običajno. Tudi o nesreči, ki se je zgodila pred tremi dnevi le dva kilometra stran od nas in v kateri je umrl mlad fant, smo se pogovarjali. Potem pa je šel na kolo,« je v solzah pripovedovala Lojzijeva mama Ana. Običajno se je vrnil okoli petih popoldne, tokrat ga ni bilo. Obdajale so jo zle slutnje, sploh ker sta njen sin Martin in njegova žena po radiu slišala za nesrečo.
Usodna vest
»Bil sem še v službi, ko je bila po Radiu Krka vest, da se je v Trebnjem zgodila huda prometna nesreča. Povedali so, da je umrl 47-letni kolesar. Pomislil sem na brata, a misel, da bi bil v nesreči prav on, sem nekako odmislil. Kar trikrat sem po radiu slišal za nesrečo, preden sem izvedel, da je umrl Lojzi. Ob pol sedmih zvečer so k nam prišli policisti,« je skrušeno pripovedoval Lojzijev tri leta starejši brat Martin. Zelo sta bila navezana drug na drugega, nista bila le brata, pač pa zelo dobra prijatelja in tudi sodelavca v podjetju Inkos v Krmelju.
»Predan, vesten, miren, ustrežljiv, to so le nekatere karakteristike, s katerimi bi opisali našega žal pokojnega sodelavca Alojza, ki se je v podjetju Inkos zaposlil ob njegovi ustanovitvi leta 1993. S svojim znanjem in izkušnjami je vedno in vsakomur priskočil na pomoč. Bil je izjemen človek, delavec in sodelavec. Ob nenadni in tragični izgubi sodelavci ostajamo brez besed. Pogrešali ga bomo. V imenu podjetja Inkos družini izrekamo najgloblje sožalje,« so se ob tragičnem dogodku odzvali iz podjetja, kjer je bil Lojzi zaposlen več kot dve desetletji.
Veliko dela na kmetiji
Martin z družino, Lojzi in njuni starši so živeli skupaj in skrbeli za kmetijo. »Sinovi Martin, Marjan in Lojzi niso imeli lahkega otroštva. Mož Martin je hodil v službo, njegova mama je bila šest let na postelji, otroci pa majhni, a treba je bilo skrbeti za grunt in dva vinograda. Vsi so morali delati, a nobenemu ni bilo težko prijeti za delo,« se je Lojzijevega otroštva spominjala mama Ana. Marsikdaj je bilo hudo, a najhujši udarec so doživeli v torek, ko je tako nepričakovano ugasnilo življenje najmlajšega sina.
Ničkolikokrat je s kolesom prevozil dolenjske ceste, sploh v okolici Novega mesta in Trebnjega. Najraje je šel ravno proti Trebnjemu in še kako se je zavedal nevarnosti, ki prežijo na kolesarje. Kolikokrat je razlagal, kaj vse je doživel na cesti pa kako je sam rešil kakšno kritično situacijo! A v torek okoli pol četrte popoldne se ni izšlo. Bil je na prednostni cesti, na katero se je iz stranske ceste s tovornjakom za prevoz betona vključeval 29-letni voznik. Ta naj bi najprej spustil naprej avto, ki je bil prav tako na glavni cesti, kolesarja pa je spregledal. Trk je bil silovit, poskusi reševalcev, da bi Lojzija vrnili v življenje, niso bili uspešni, poškodbe so bile prehude.
Strastni kolesar
Lojzi je kolesarstvo vzljubil pred kakšnim desetletjem. Najprej je imel navadno kolo, potem si je kupil boljšega, specialko. Na pot se je podal sam ali s prijatelji, udeleževal se je amaterskih dirk, tudi Skoka na Lisco, kolesarskega vzpona v Nebesa, pa vzpona na Osredek … O njegovih prekolesarjenih poteh govorijo številne medalje in pokali.
Obveznosti v službi in na kmetiji zaradi njegovega hobija nikoli niso trpele. Ko je odložil kolo, se je že lotil dela na domačiji v Zgornjih Mladetičah. Erpičevi imajo namreč več kot 20 glav živine, pa 10 hektarjev zemlje, od tega slabo polovico obdelovalne. »Bil je miren in zelo priden, lotil se je prav vsega, tudi kuhati je znal. In nikoli mu ni bilo treba reči, kaj je treba še postoriti. Rad je delal na kmetiji. Bil je zlat otrok. Potem pa takšna smrt,« je hlipaje dejala mama Ana. Vedno, ko je šel s kolesom, mu je položila na srce: »Lojzi, pazi.« In vedno ji je odgovoril: »Ja, mama, ne boj se.«
A kaj, ko v tem norem svetu, ki se vse bolj odraža tudi na naših cestah, saj vsi le še nekam hitimo, ni dovolj le, da pazimo nase in poskušamo predvideti reakcijo soudeležencev v prometu. Usodo namreč lahko nehote krojijo in zapečatijo tudi drugi, na kar pa kljub previdnosti žal nimamo vpliva.