MARIBOR – Skoraj poldrugo leto je že minilo od tragedije v znanem gostišču Veronika na Pohorju, šele včeraj pa je na zatožno klop mariborskega okrožnega sodišča sedel 42-letni Jože Klinc mlajši, ki so ga domači zaradi enakega imena z očetom klicali kar Joško.
Povsem tiho je lastnik gostišča, ki od tragedije diha na škrge, stopil v sodno dvorano in sedel na zatožno klop pred sodnico Tanjo Rot. Urejenega videza, z moderno tridnevno brado je poskušal narediti vtis na prisotne. Toda kmalu je idilično vzdušje prekinil okrožni državni tožilec Darko Simonič, ki je prisotne spomnil, da je obtoženi tragičnega dopoldneva najmanj dvakrat udaril svojo mamo, 65-letno Veroniko Klinc, s pestjo v obraz, da je ta padla po stopnicah in se tako hudo poškodovala, da je bila takoj mrtva.
Zavrnil ponudbo tožilstva
»Skrbno sem proučil obtožnico, kar je razvidno tudi iz prekvalifikacije kaznivega dejanja povzročitve posebno hude telesne poškodbe s smrtnim izidom v fazi preiskave v kaznivo dejanje, storjeno na mah zaradi razžalitve pokojne,« se je kar nekoliko opravičeval tožilec, preden je obtoženemu lastniku gostilne pod nos pomolil kazen v zameno za priznanje: »Zagrožena je kazen od šestih mesecev do pet let, a za to dejanje bi bili primerni dve leti in šest mesecev.«
Za mnoge bo ostal nepozaben prizor s pogreba Veronike Klinc. Pogrebci so jo na zadnji poti pospremili na pokopališču v Hočah, kjer se je z nekajminutno zamudo pojavil Joško. Toda ni bil sam. V spremstvu četverice postavnih varnostnikov, opremljenih s črnimi bundami in z napisom finančno svetovanje AHG, se je postavil v ozadje zbrane množice in mirno spremljal ceremonijo. Zatem pa šokiral še nekaj dni pozneje, ko je na grob prinesel aranžma z napisom: »Moji zlati mami v slovo. Tvoj sin.« Poznavalci razmer v hiši Klinčevih menijo, da to ni bila le poza, ampak je sinu zares žal za mamino smrt. Ne nazadnje je to pokazal že takoj po njenem padcu po stopnicah, ko je bil prvi, ki jo je začel oživljati. |
Na ponudbo se je Joško Klinc odzval mirno in povsem kontrolirano: »Nisem kriv.« S tem je dal vedeti, da se z višino kazni ne strinja, in besedo predal svojemu zagovorniku, odvetniku Silvu Godiču: »Kot zagovornik sem si zelo prizadeval, da bi se zadeva končala v tej fazi. A glede na opis dejanja in ponujeno kazen, četudi je za to kaznivo dejanje zagroženo od šestih mesecev zapora, se ne moremo strinjati s ponudbo.«
Spomnimo, da si je znani mariborski odvetnik na vse pretege prizadeval, da bi za varovanca izposloval kazen, ki bi jo lahko odslužil z družbenokoristnim delom. To bi se zgodilo, če bi bila izrečena kazen do dveh let zapora. Ko mu ni uspelo, ni preostalo drugega, kot da se spusti v boj s tožilstvom. Zato je tudi sodnico Tanjo Rot zaprosil, naj obtoženemu ne sodi sama, ampak senat. Morda se nadeja, da bo ta imel več posluha za zgodbo Joška Klinca kot sodnica.
Aretiran, a
brez pripora
Joška Klinca so takoj po tragediji v začetku marca lani policisti aretirali, a se tožilec ni odločil, da bi zanj zahteval pripor. Vrata gostišča, ki je (bilo) priznano po svojih specialitetah, so bila nekaj dni zaprta, ko pa se je Joško vrnil iz pridržanja, jih je na široko odprl.
Kaj natančno se je tragičnega nedeljskega dopoldneva dogajalo, še ni pojasnjeno, a vse kaže, da se je med mamo in sinom vnel prepir, ki se je končal s fizičnim obračunom. Veronika naj bi zaradi sinovega udarca v obraz padla po stopnicah in mrtva obležala na tleh. Menda naj bi z glavo udarila ob radiator.
Oče Jože in mama Veronika sta gostilno pred leti z darilno pogodbo prepisala na edinega sina Joška, saj si je hčerka Darja z okrepčevalnico sredi Slovenske Bistrice že ustvarila dobro gastronomsko ime in si zagotovila preživetje. Promet v objektu ob glavni cesti na Mariborsko Pohorje v zadnjih letih med drugim zaradi pomanjkanja snega ni bil zavidljiv, med gospodarsko krizo se je družina borila za golo preživetje.
Čeprav se je Vera, kot so Veroniko klicali prijatelji, pred leti odselila v stanovanje v središče Hoč, se je vsak dan vračala v kuhinjo gostilne, katere sloves je dolga leta soustvarjala. Ker med tednom ni bilo veliko gostov, se je Joško kot novi gospodar odločil, da objekt ne bo zaprt samo ob ponedeljkih, ampak tudi ob torkih. Predvsem ob koncih tedna je gostišče zacvetelo. Navzven je bilo videti, da se v družini Klinc razumejo, čeprav sta bila Jože in Vera razvezana. Toda vezi med družinskimi člani so bile dodobra natrgane.
Usodna kartica
Nesoglasja so na dan tragedije dosegla vrelišče. Tako naj bi Vera v nedeljo dopoldne, ko se je družina (Vera, Joško, sestra Darja in njen mladoletni sin) v gostilni zbrala za pripravo na nedeljsko kosilo, od sina zahtevala, naj ji izroči stričevo bančno kartico. To naj bi Joško imel, da je s prihrankov na računu plačeval stričevo bivanje v domu. Ker se je upiral, naj bi se vnel glasen besedni spor. Med drugim so padle težke besede, Vera je sinu očitala, kar ji je že dolgo ležalo na duši. Menda naj bi mu celo vrgla pod nos, da bo naslednji dan obiskala notarja, ki je overil pogodbo, in darilno pogodbo razveljavila. Razlog? Neprava izbira ljubezni. Joško je namreč že več let imel prijatelja, kar na podeželju ni bilo sprejeto z odobravanjem.
Sin je mater s pestjo dvakrat udaril v obraz, in to tako močno, da ji je zbil najmanj dva zoba in ji zlomil nos. Čeprav je pozneje pred policisti poskušal tajiti, da jo je udaril s pestjo, so preiskovalci na njegovih rokah našli sledi. Členki so bili pošteno oguljeni in polni sledi boja. Preden so ji dali umetno dihanje, so morali Veri najprej iz ust odstraniti izbite zobe.
