ŽRTVI SPOLZKE CESTE

Mama Mojca umrla, bo 7-letna hči preživela?

Objavljeno 19. februar 2014 14.07 | Posodobljeno 19. februar 2014 15.03 | Piše: Aleksander Brudar

Trčenje s tovornjakom je bilo v ponedeljek dopoldne usodno za 37-letno Mojco Šuštar.

Mala vas žaluje ob izgubi Mojce. Foto: Marko Feist/Novice

MALA VAS – Mala vas pri Vidmu v občini Dobrepolje, ki je od Ljubljane oddaljena nekaj več kot 30 kilometrov, je ovita v črnino. V ponedeljek, ko je državo zajelo novo močnejše sneženje, so namreč tamkajšnji krajani izgubili 37-letno Mojco Šuštar, ki je le nekaj metrov stran od doma umrla v prometni nesreči. »Bila je pozitiven človek, znala je povezovati vse ljudi. Tukaj ni hiše, kjer bi lahko o njej rekli kaj slabega. Bila je neverjetna, imela je ogromno energije,« Mojco opiše njen sosed Vid Franc Zabukovec, ki z ženo Sunito živi nasproti njene družinske hiše. »Takega človeka pogrešaš, ko ga ni več. Ko izveš tragično novico, se ti v želodcu naredi cmok in drugače ne more biti. Vsi jo pogrešamo,« še nadaljuje. Med pogovorom se večkrat zazre proti Mojčini hiši, ki je dobro vidna iz njegovega okna v jedilnici in si nikakor ne zna odgovoriti na vprašanje, zakaj je morala prav ona tako na hitro zapustiti ta svet. Enako se je ves čas našega pogovora spraševala tudi Sunita. »Pa tako mlada je bila in še vse življenje je bilo pred njo. In takšne načrte je imela,« pravi Sunita in tako kot njun sosed Tomaž pokojne Mojce nikakor ne more prehvaliti. »Bila je polna življenja, vsakega je ogovorila in vsakega je poznala,« še nadaljuje in doda, da je kljub temu da se je v vas priženila z Brezovice, s sokrajani zelo hitro navezala stike, in da je zelo rada priskočila na pomoč vsakemu, ki se je znašel v težavah. »Z vsemi se je poznala, vsakega je potolažila in bila je zelo družabna. In res je bila izjemna oseba,« še zaključuje Sunita. Prav zaradi tragedije je Zabukovčeva prepričana, da se ljudje ne smejo prepirati in da morajo pozabiti na zamere, saj se lahko zelo hitro zgodi, da ti pot kar naenkrat prekriža smrt.

Upajo, da bo hčerka preživela

Ob našem obisku sta na Mojco spominjali prižgani svečki na okenski polički pred vhodom v njeno hišo. Njenega moža Jožeta takrat ni bilo doma, smo pa sožalje izrekli njegovim staršem. Ob žalovanju ob izgubi ljubljene osebe je zdaj njihovo glavno upanje usmerjeno v sedemletno hčer in vnukinjo, ki je v času nesreče, kot so poročali ljubljanski policisti, sedela v sredini zadnjih sedežev avtomobila v svojem otroškem sedežu. Nesrečna deklica se še vedno zdravi v ljubljanskem kliničnem centru in vsi upajo, da bo z njo vse v redu. Nesreča se je sicer zgodila v ponedeljek okoli 11.20 na cesti Videm––Zdenska vas, ko je po ugotovitvah policistov 37-letna Mojca s citröenom berlingom vozila po regionalni cesti od Vidma in domnevno zaradi neprilagojene hitrosti v levem ovinku izgubila oblast nad vozilom. »Vozilo je zanašalo po vozišču, pri tem zdrselo na nasprotno smerno vozišče, kjer je z desno stranjo trčilo v sprednjo stran citröena jumperja, katerega 44-letni voznik je takrat pravilno pripeljal iz nasprotne smeri,« so zapisali na PU Ljubljana. Mojca je dobila tako hude poškodbe, da je umrla na kraju dogodka, njeno hčerko pa so takoj odpeljali v ljubljansko bolnišnico.

Cesta spolzka zaradi sneženja

Odpravili smo se na kraj nesreče, kjer v spomin na Mojco gorijo rdeče svečke. V tistem delu cesta zavije rahlo levo in se nato proti Zdenski vasi nekoliko vzdigne. Glede na to, da je v ponedeljek dopoldne močno snežilo in da je bilo vozišče precej spolzko, so Mojčini sosedje, s katerimi smo se pogovarjali, prepričani, da je bila za tragedijo bolj kot hitrost kriva spolzka cesta. Le nekaj minut pred dogodkom se je takrat po isti cesti peljal tudi Zabukovec. »Lahko rečem za sebe, da je bilo porazno,« pravi in nadaljuje, da je po nekaj metrih vožnje od kraja, kjer se je nato zgodilo trčenje, opazil, da se mu nasproti prav zaradi slabih vremenskih razmer zelo počasi vozijo tudi policisti. Meni tudi, da se morda nesreča ne bi končala tako tragično, če se v Mojco ne bi zaletelo tovorno vozilo. Da je bilo tistega dne vozišče nemogoče, nam je povedal tudi Ervin Aleš Strnad, ki živi le nekaj metrov od kraja nesreče. Ceste po njegovih besedah niso bile ne splužene in ne posute: »Menim, da če bi včeraj, ko je začel padati leden dež, pomešan s snegom, posuli cesto s soljo in peskom, nesreče ne bi bilo,« pravi in dodaja, da gre za nevaren odsek in da se je na tem delu, ki pelje mimo njegove hiše, v zadnjih 14 letih zgodilo že 64 prometnih nesreč. Na to je ves čas opozarjal tako občino kot policijo in predlagal, da bi lahko prometno varnost izboljšali s postavitvijo ležečih policajev, a se do danes, kot pravi, ni nič spremenilo. Povedal je še, da se je na istem kraju pred osmimi leti že zgodila nesreča, v kateri je bil huje poškodovan pešec.

Deli s prijatelji