CELJE – Celjanka Ika Plevnik, mama že dobrih 14 let pogrešanega sina Jureta Plevnika Goloba, vse do danes ni izgubila upanja, da bo nekega dne izvedela, kaj se je v resnici zgodilo z njenim sinom, ki so ga nazadnje videli živega 6. aprila 2000. Ta petek, 19. decembra, bi njen Jure stopil v Kristusova leta, dopolnil bi jih 33. Mama Ika njegov rojstni dan še vedno praznuje. Četudi sama in žalostna, da sina ne more objeti. Zdaj bi verjetno že bila tudi babica njegovim otrokom, če ...
Če tistega usodnega petka, ja, tudi takrat je bil petek, 7. aprila, ne bi izginil brez sledi. In menda naj bi se ravno ob petkih sestajal s prijateljem Rokom Jerašo v celjskem lokalu Alcapone na Ljubljanski cesti. A ne tudi tistega usodnega petka, ko naj bi eden od njegovih sošolcev tretjega letnika ekonomske šole v Celju okoli 13. ure videl, kako je prisedel v avtomobil prijatelja Jeraše, od takrat naprej pa se je za njim izgubila vsaka sled. Nihče ga ni videl niti slišal.
»Še zjutraj pred odhodom od doma je rekel, da bo iz šole verjetno malo zamujal, a sva se dogovorila, da pride najpozneje do 16. ure. Ker je bil petek, sem mislila, da se je zadržal s kolegi, ko ga ni in ni bilo, pa sem začela po telefonu poizvedovati tudi pri znancih iz šole, ali ga je kdo videl in ali kdo ve, kje bi lahko bil,« se spominja Ika Plevnik prvih ur, ko je pogrešila sina, a ni niti za trenutek pomislila, da jo bo tisti petek tako usodno zaznamoval še dolgo vrsto let. Takoj se je obrnila na Policijsko postajo Celje, a so jo odslovili, češ naj počaka, saj se bo verjetno sam vrnil iz diskoteke, saj je polnoleten.
A se ni. Vse do danes, ko je minilo že 14 let in pol. Tudi zato jo vedno znova vznemiri, ko v medijih opazi in sliši za kakšen nov primer pogrešanega mladega človeka, kot je to trenutno Klemen Lenko iz Mežice, kjer tako starši kot policija, tako se zdi, za zdaj tavajo v temi.
Šolski primer nepravilnega pristopa?
Še bolj jo je nedavno vznemiril klic enega od celjskih kriminalistov, češ da je v azilnem domu na območju Ljubljane Kolumbijec, ki naj ne bi imel pri sebi nobenih dokumentov, a je trdil, da ima slovenske korenine. Še več, govoril je slovensko in trdil, da je Luis Plevnik, kriminalistom pa se je njegov obraz zazdel neverjetno podoben pogrešanemu Juretovemu.
Da bi se prepričali o njegovi identiteti, so se odločili za DNK-analizo, ki pa je ovrgla prav vse sume, da bi lahko šlo v tem primeru bodisi za pogrešanega Celjana bodisi katerega njegovega bližnjega sorodnika. Kot nam je razložila Ika Plevnik, se ji omenjeni Kolumbijec, ki si menda želi v Sloveniji ostati in se pri nas tudi zaposliti, ko je gledala njegove fotografije, ni zdel pretirano podoben njenemu sinu. »Ne nazadnje je tudi pet let mlajši od Jureta. A bolj ko sem gledala fotografije, bolj se mi je podobnost zdela večja. Morda tudi zato, ker si človek tako zelo želi, da bi bilo res in da bi vendarle našli kakšno pravo sled,« priznava Plevnikova, ki nikoli ni vrgla puške v koruzo, da bo nekoč izvedela, kaj se je zgodilo. Ne nazadnje je najhujša ravno ta negotovost, ki nikoli ne mine. Sploh pa se od sina nikoli ni imela priložnosti posloviti, kaj šele da bi lahko za njim žalovala.
In prav zato upa, da policija, tudi ob nazadnje pogrešanem Klemnu Lenku, ne bo ponovila napak, ki naj bi bile storjene pri njenem Juretu. Menda o Juretovem izginotju predavajo bodočim kriminalistom kot o šolskem primeru nepravilnega pristopa k iskanju pogrešanega. A v policiji vsi ne menijo tako, drži pa, da je bil ta primer specifičen. A Ika Plevnik se spomni, da se prve tri mesece ni premaknilo veliko. Še dodatno jo je zbegalo, da je še nekaj dni po sinovem izginotju prejemala SMS-sporočila z njegovega telefona, torej, kot da ji jih je pošiljal njen Jure. Prvo takšno sporočilo se ji ni zdelo nenavadno, po nekaj dneh pa se ji je zdelo, da niso napisana v slogu, značilnem za Jureta. Dokončno se je ta teza potrdila, ko je »Jureta«, ki jo je v SMS-sporočilu tudi prosil, naj o tem nikar ne obvešča policije, vprašala, kje imajo hrano za mačko. Odgovor, ki je prispel, se je glasil: »Mami, prvič sploh nimamo mačke, in drugič, vidim, da mi ne zaupaš?«
Mediji pomagali
Kriminalisti naj bi pozneje pri Jeraši našli SIM-kartico Juretovega mobitela, kar naj bi pojasnil tako, da mu je telefon dal Jure in ga prosil, naj mami pošilja SMS-sporočila. Ika Plevnik se tudi spomni, da policist, ki je sprejel prijavo, Juretovega opisa sploh ni pravilno povzel in posredoval naprej.
»Prav tako Jureta kar nekaj časa sploh ni bilo med pogrešanimi, na kar me je opozoril šele novinar Brane Piano. Ko sem se pozanimala, zakaj ne, so mi rekli, da pač nimajo njegove fotografije. Pa mi zanjo tudi nihče ni rekel!« se spominja. Formalno so policisti poizvedovali za njim, tudi pri sošolcih, a je njegova mama prepričana, da niso zaslišali ljudi, ki bi jih morda znali napeljati na kakšno oprijemljivo sled.
»Ko sem dobila občutek, da policija v glavnem dela na tem, da bi me pomirili, sem se obrnila na medije ter dala natisniti plakate, ki smo jih razobesili povsod po Sloveniji, največ po Celju. Ponudila sem celo nagrado – 10.000 takratnih nemških mark za vsako informacijo, ki bi nam pomagala razvozlati uganko, kam je Jure izginil. In šele takrat se je začelo premikati, tudi na policiji. S potapljači so prečesali Šmartinsko jezero in težko dostopne terene v okolici Ljubnega ob Savinji,« pravi mama, ki si je pomagala tudi z bioenergetiki, jasnovidci, astrologi, numerologi in grafologi. A je sprevidela, da so nekateri od nje hoteli iztisniti zgolj denar. A kaj ko se človek v stiski oprime vsake ponujene bilke, in niti pri njej ni bilo nič drugače.
Kot pravi, se kriminalisti danes vendarle lotevajo postopkov drugače, kako, pa seveda v javnosti ne razkrivajo. In tudi na Policijski upravi Celje iskalnih akcij in drugih aktivnosti v primeru pogrešanega Plevnika ne komentirajo. Je bilo pa največ aktivnosti v času, ko je bil na čelu celjskih kriminalistov Janko Goršek, meni Plevnikova. Da kriminalisti tudi po toliko časa vsega niso pospravili v predal, zagotovo kaže prav primer Kolumbijca, saj so se zaradi podobnosti s pogrešanim, pomanjkljive slovenščine in še priimka Plevnik v trenutku zganili. Prav tako naj bi nedavno preverjali identiteto mrtvega moškega, ki so ga našli v Rusiji, saj se je govorilo, da bi lahko Jureta ugrabila ukrajinska mafija. To kaže na to, da so pozorni ne le na dogajanje pri nas, temveč tudi v tujini. A četudi obstaja le še odstotek upanja, da je Jure Plevnik Golob še živ, tega, da res ni kje v tujini, ni mogoče povsem izključiti. Tudi zato ne, ker se je govorilo, da naj bi s hekerskimi posli prišel do precejšnje vsote denarja, s katerim bi lahko živel kjer koli v tujini. Čeprav je tudi ta možnost zelo nenavadna, saj so Juretovi dokumenti, od potnega lista do osebne izkaznice, ostali doma.