Mama čakala na klic, Gašper je bil že mrtev

LOGATEC, IDRIJA – Ponedeljek je v črno zavil precej Idrijčanov, Logatčanov in prebivalcev Kalc, ki se raztegujejo pred znamenitim križiščem proti Postojni ali Idriji. Razlog je bila nevsakdanja, a tragična prometna nesreča: prikolica kamiona se je 22-letnemu vozniku odpela, odneslo jo je na nasprotno smerno vozišče in tam je trčila v dve vozili, ki sta peljali pravilno, po svojem voznem pasu. Prvo, kombinirano vozilo znamke Citroën, je vozil Gašper Leskovec s Kalc pri Logatcu, ki je pred tremi tedni praznoval svoj 30. rojstni dan.

»Slednji je po trčenju ostal ukleščen v vozilu in ni več kazal znakov življenja. Omenjena prikolica je nato zadela še drugo osebno vozilo znamke Mazda z dvema osebama z območja Obale oziroma območja Upravne enote Koper. Po sedanjih ugotovitvah je 36-letna voznica dobila hude telesne poškodbe (zlom desne roke). Drugi, 22-letni sopotnik v njenem vozilu, pa je po naših zadnjih podatkih dobil predvidoma lahke telesne poškodbe in ni v smrtni nevarnosti,« je nesrečo usodnih razsežnosti pojasnil Dean Božnik z novogoriške policijske uprave. Osebi iz drugega vozila so s helikopterjema odpeljali na nadaljnje zdravljenje v ljubljanski klinični center.

Čakala na sinov klic

Precej klavrno vzdušje po nesreči preveva Kalce, kjer je prvi sosed Leskovčevih podoživljal usodni dan: »Gašperjevi sodelavci so me klicali pred drugo uro, kaj se je zgodilo. Mama Darja pa je še vseskozi upala, da bo Gašper poklical …« Klica ni bilo, policisti so prišli po četrti uri popoldne, z njimi še reševalno vozilo, pozneje pove Gašperjev oče Francelj Leskovec, ki je izgubil edinca. Njegove oči so rosne, ko po tihem, nežno pripoveduje o sinu; mama za mizo pred hišo joče in hlipa, mož Francelj pa pojasni: »Veste, ženi se je s prvim možem zgodilo isto, izgubila ga je v avtomobilski nesreči, ko sta bila njena otroka majhna.« Po poroki s Francljem se jima je pred natanko tremi desetletji rodil Gašper, temna plat usode pa je družino udarila še enkrat.

Gašper je odraščal na Kalcah, v Ljubljani pa kot vozač dokončal šolo za mesarja oziroma živilskega tehnika ter si našel delo v mesnici v Idriji, v tamkajšnji kmetijski zadrugi: »Dolgo je imel izpit, zmeraj je vozil dobro, ni norel, še mene je umirjal, da kam se mi toliko mudi,« se spominja oče. V Idriji je zaradi svoje nravi hitro dobil precej znancev: »Fantastičen prodajalec in preprost človek, ki mu ni bilo težko narediti usluge,« pove Idrijčan Boštjan Peternelj, ki pravi, da sta z Gašperjem imela prijateljski odnos. »Bil je odličen mesar, imeli smo ga za svojega; razumel je štose in svoje delo je opravljal z ljubeznijo do poklica. Redek človek, težko se bom poslovil od njega …«

Odpeta prikolica smrti

V ponedeljek je Gašper šel v službo kot vedno: »Ob enih bi moral začeti v mesnici. Pozneje so mi doli povedali, da je imel voznik kamiona prikolico odpeto že kak kilometer stran, nekaj se ni dobro zahaklalo,« pravi oče. Policijsko-sodna preiskava vseh okoliščin poteka v smeri suma storitve povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti, preiskovalni sodnik pa je odredil zaseg tovornega in priklopnega vozila, ogledal si ju bo izvedenec cestnoprometne stroke. A ne ugotavljanje dejstev ne kazen za odgovornost ne moreta vrniti Gašperja, ki je v prostem popoldanskem času imel odprt s. p. za gozdarsko pomoč očetu: »V gozd sva hodila tukaj sekat, zdaj je lubadarja čuda tle gor, pa sva hodila …« Francelj zahlipa. Spomini močno bolijo, tako starše kot njegove prijatelje.

Eden izmed Gašperjevih logaških prijateljev Grega ga opisuje kot pridnega, delavnega in marljivega, v prostem času je bil tudi lovec: »Narava oziroma živali so mu pomenile največ. Mislim, da ni človeka, ki bi lahko kaj slabega rekel na Gašperjev račun. Škoda je, da tak človek odide s tega sveta na tak način.« Na kraju, kjer je ugasnilo njegovo mlado življenje, so zagorele svečke v spomin ob zmaličeni pločevini prometne table za Idrijo, ki je – ob razdrobljeni avtomobilski plastiki po tleh – ostala kot pomnik strahotnega odhoda, ki je pri Gašperjevih bližnjih zbudil žalost, gorje, nerazumevanje usode. Več je vprašanj kot odgovorov; tolaži lahko le zavest, da dobri spomini preživijo slabe. Oziroma, kot mu je zapisala nekdanja sošolka Melisa: »Počivaj v miru, radi te imamo ...«