Malomarno zdravljenje
 krivo Štefanove smrti?

NOVO MESTO – Bilo je 26. novembra 2009 ob sedmih zjutraj, ko je danes 92-letna Marija Medle iz Velikih Brusnic pri Novem mestu iz spalnice 55-letnega sina Štefana zaslišala nenavadne glasove. Vstopila je in sin ji je naročil, naj pokliče tri brate. Ti so takoj spoznali, da je nekaj hudo narobe. »Rekel je, da ga močno boli glava, da se mu vrti. Kako besedo je zatrokiral, sicer pa je bil pogovorljiv,« se spominja eden od bratov, Jože. Poklicali so pomoč. Tudi dežurna zdravnica dr. Jana Potočar Mrvar se je strinjala z njihovo laično oceno, da gre najverjetneje za možgansko kap. Pod nujno ga je poslala na novomeško nevrologijo, kjer je Štefan še dočakal naslednji dan, okrog štirih zjutraj pa umrl.

CT šele po šestih urah

Toda lahko bi bil še živ, so prepričani njegovi najbližji. »Moral bi biti, saj še ni prišel njegov čas. Zato je ta tragedija še tako huje vplivala na celotno družino. Fant je bil prisrčen, priden, delaven, nikoli ni rekel ne. Živela sta z materjo in kmetovala, tudi nekaj glav živine sta imela, redno smo se obiskovali, si pomagali, saj vsi živimo v domačih Velikih Brusnicah,« pravi Jože.

Zdaj so mati ter brata Jože in Janez (le eden od bratov se ni odločil za to) prek ljubljanske odvetniške pisarne Sluga vložili odškodninsko tožbo proti novomeški bolnišnici, s katero terjajo po 20.000 evrov odškodnine. »V to so bili prisiljeni, saj se jim zaradi Štefanove smrti nihče iz bolnišnice ni niti opravičil, čeprav je tudi izredni strokovni potrdil, da obravnava ni potekala v skladu z medicinsko doktrino, torej je bil zdravljen malomarno,« pravi njihov pooblaščenec, odvetnik David Sluga, ki je prepričan, da bi imel pacient ob pravočasnih in ustreznih preiskavah in terapijah bistveno večje možnosti za preživetje oziroma bi preživel.

»Ko so ga pripeljali v bolnišnico, so ga prepustili medicinski sestri nevrološkega oddelka,« nadaljuje brat Jože. Ob 10. uri je prišla na obisk sorodnica, ki je medicinska sestra, in ob pogledu na bolnika alarmirala osebje, naj vendarle ukrepajo. Nevrolog dr. Željko Bošnjak je po pregledu osebju naročil, naj mu dajo kisik in infuzijo.

»To pa pomeni, da je bil prvič pregledan skoraj dve uri po prihodu na oddelek, kar je glede na napotno diagnozo nedopustno,« je Sluga zapisal v tožbi. Štefana so še naprej pustili in šele ob 12. uri je njegovemu bratu uspelo priti do zdravnika Bošnjaka. »Poskušal sem mu pojasniti družinsko anamnezo, da je imela podobne težave že tudi mati, pa me je jezno prekinil, da gre le za epileptični napad. Mi ga nismo opazili. Odšel sem k bratovi postelji, bil je nezavesten, zabuhel v glavo, desna vratna žila mu je ob bitju srca močno izstopala. Oni pa niso naredili ničesar. Ne intenzivne terapije, ni dobil zdravila za koagulacijo krvi, niso mu merili temperature, celo na tako osnovno zadevo, kot je spremljanje krvnega tlaka, so pozabili. Pa bi mu ga morali prvi dve uri meriti na vsakih 15 minut, do šestih ur na pol ure, od tedaj pa na vsako uro,« pravi Jože.

Ko so svojci nemočno stali ob postelji, zatrjuje Štefanov brat, jim ni ušla kretnja oddelčne sestre, ki je šla z roko k ustom in nagnila glavo. »Češ, nič mu ne manjka, le alkohol mu je treba dati, pa bo takoj spet zdrav.«

Tudi CT, zapiše Sluga v tožbi, so opravili šele na posredovanje svojcev, in to skoraj šest ur po sprejemu. Pokazal je obsežno krvavitev v možganih. Če bi ga opravili takoj, bi imel Štefan še možnosti, so prepričani Medletovi. Morebiti bi ga še pravočasno prepeljali v ljubljanski klinični center ter predali v roke nevrokirurgov.

»V sobo je nato prišel dr. Bošnjak in naju z Janezom poklical na hodnik. Dejal je, da ima krvavitev in da bo živel samo do naslednjega jutra. Zaprosil sem ga za možnost operacije, pa mi je odvrnil: 'Kdo pa mu jo bo naredil?' Nato se je obrnil in odšel. In kar je najbolj boleče od vsega, vse do danes niso bili niti toliko pošteni, da bi priznali, da so naredili napako.«

»Umrl bi 
v vsakem primeru«

Njihov odškodninski zahtevek je novomeška bolnišnica oziroma Zavarovalnica Maribor v njenem imenu zavrnila kot neutemeljen, toda Medletovi so prepričani, da imajo v rokah močan argument, in sicer poročilo komisije za izredni strokovni nadzor, ki ga je po dogodku odredil strokovni direktor novomeške bolnišnice.

Ta je ugotovil pomanjkljivosti pri obravnavi pacienta, ki ni potekala po načelih najvišje stopnje nujnosti, kot bi morala v skladu z upoštevanjem koncepta Čas so možgani. A komisija, ki je izpeljala izredni strokovni nadzor, je kljub takšnim ugotovitvam menila tudi, da ni indicev za nevestno zdravljenje in da je bila prognoza pri pacientu zaradi velikosti, lokacije in motenj koagulacije ob alkoholizmu neozdravljiva.

O ugotovitvah nadzora smo pobarali tudi predsednico tričlanske komisije za izredni strokovni nadzor in strokovno direktorico novomeške bolnišnice dr. Lučko Kosec.

»Kar se tiče zdravljenja, je to bilo tako, kot je bilo. Med nadzorom smo res ugotovili, da obravnava pacienta ni potekala z upoštevanjem koncepta Čas so možgani, vendar pa gospod ni imel kapi, torej strdka v žili, ki bi jo zamašil, pač pa zelo obsežno možgansko krvavitev, pri kateri pa ta koncept ni več tako bistven in ne bi vplival na izid zdravljenja.« Koščeva je zato prepričana, da Štefanu ni bilo pomoči in tega ne bi spremenil niti takojšen prevoz v ljubljanski klinični center.

Toda odvetnik Sluga ji ugovarja. »Pričakovali smo, da se bodo izgovarjali, da bi umrl tudi, če bi mu takoj in pravilno pomagali. Zakaj že? Ko so ga sprejeli, je bil pri zavesti in pogovorljiv, potem pa so ga kar pustili umreti. Tudi ta zgodba mora biti jasen znak za vse Dolenjce: če posumijo, da je katerega od njihovih bližnjih kap, naj ga ne dajo v novomeško bolnišnico. Tam mu ne morejo pomagati. Le v Ljubljani mu lahko.«