STARI TRG PRI LOŽU – V sredo, 16. marca 1994, so imeli učenci 6. b razreda Osnovne šole heroja Janeza Hribarja v Starem trgu pri Ložu na urniku tudi telesno vzgojo. Ker je bil učitelj tega predmeta odsoten, ga je nadomeščala učiteljica glasbe. Ko so se otroci že podili po igrišču, jih je za trenutek zapustila, ker je pozabila piščalko. In tedaj se je zgodilo.
Učenec Bojan Mlakar, ki bi 15. junija dopolnil 13 let, živahen in bister fant, priljubljen med sošolci, je igral v obrambi. Ko je žoga ušla v avt, je stopil do gola, skočil in se obesil na prečni drog železnega, mimo vseh predpisanih standardov izdelanega gola. Nestabilna konstrukcija je zanihala, nato je z dečkom, ujetim z nogami v mrežo, padel na tla in prečni drog je z udarcem po prsih končal mlado življenje.
Takojšnja pomoč učiteljice, sošolcev in zdravnika ni mogla obuditi še pred nekaj trenutki tako razposajenega fanta.
Četrta šolska ura tiste nesrečne srede je za vedno zaznamovala Mlakarjevo družino; veličasten pogreb, izrečena sožalja in globoko sočustvovanje niso mogli ublažiti tragedije. Ubijalski gol, ki je ob nesreči stal na robniku atletske steze in bil zaradi tega še bolj nestabilen, je po žalostnem dogodku ležal v travi, zraven so prižigali sveče. V spomin na Bojana in v opomin vsem uporabnikom športnega igrišča.
Vedno ko so Mlakarjevi prižgali svečko, so se srečali z morilcem svojega Bojana. Oče Miro Mlakar je povedal, da ga ob vsakem pogledu na gol zaboli in stisne v prsih. Zakaj ni nihče odstranil nevarne konstrukcije, ko pa si vendar bolj tragičnega opozorila ni mogoče zamisliti? Kdo bo naslednji, se je spraševal in z grozo ugotavljal: »Zaradi brezbrižnosti vodstva šole bo morda umrl še kateri otrok!«
Veliko poguma in samozatajevanja je moral zbrati, da je po grozotni preizkušnji še vztrajal in se boril za popravo grobe malomarnosti, in to z enim samim ciljem – da se nesreča ne ponovi. »Smrt našega fanta ne sme biti zaman.«
Medlo ukrepanje
Težko je bilo komur koli naprtiti neposredno krivdo za tragedijo, obstaja pa objektivna odgovornost, ki v prvi vrsti leti na vodstvo šole, čeprav so gole tja postavili rekreativni nogometaši – upravitelj in uporabnik igrišča je šola. Poleg tega so bili goli amatersko izdelani in še iz neprimernega materiala, prevrnil bi jih že močnejši veter, če bi se kdo naslonil na vratnico, bi kup železja zgrmel na tla. Tri leta pred tragedijo jo je na istem igrišču skupil šestošolec, na srečo je preživel. Kljub temu so goli ostali.
Na Bojanovem urniku, ki ga je usodnega dne pustil doma, je bil na spodnjem robu napis: »Naj bo varen vsak nov dan!« Kot v posmeh desettisočem šolarjem, ki vsak dan preživljajo bolj ali manj prijetne ure v razredih, v telovadnicah, na športnih igriščih ...
Ali morajo otroci sami skrbeti za lastno varnost tudi tam, kjer obstajajo (vsaj morali bi) neki predpisi, zakoni, standardi? Težko je bilo razumeti opozorilo učencem po Bojanovi smrti, češ, a zdaj vidite, kako nevarno je obešanje na gol! Dogodek pa je kar kričal po edino razumni potezi – takojšnji odstranitvi morilskega železja. In to ne glede na pisno in ustno dogovarjanje med vodstvom šole in ministrstvom za šolstvo, inšpektorjem za delo, zavodom za šolstvo itd.
Po tragičnem dogodku se je zdelo, da je odgovorne zapustil razum; deset dni po nesreči je namreč nekdo na oporne stranice majavih golov namestil nekakšne uteži, doma izdelana skrpucala, ki niti po obliki niti po teži niso ustrezala namenu. Tistih 100 kilogramov, lahko malo več ali manj, naj bi preprečevalo prevračanje golov! Takšno početje bi težko poimenovali drugače kot še en zločin. Ne bi trdili, če se ne bi prepričali na kraju samem: preizkus je namreč pokazal, da je sunek z roko nagnil golovo konstrukcijo, verižica, s katero je utež pritrjena na gol, je počila in gol je z vso težo padel na drugo stran. Isti gol, ki je pokopal Bojana! Tako so v Osnovni šoli heroja Janeza Hribarja zavarovali otroke.
Čakali na pisno prepoved?!
Skupaj z ogorčeno javnostjo smo se v Slovenskih novicah tedaj spraševali, koliko takšnih golov je po naših šolah, koliko otrok je vsak dan v smrtni nevarnosti, ko v trenutkih sprostitve pozabijo na pasti. Ali denimo sploh kje upoštevajo predpis o sidranju rokometnih golov, kot je zapisano v pravilniku Rokometne zveze Slovenije.
Pogovarjali smo se s Slavico Brus, v. d. ravnateljice šole Janeza Hribarja: »Nedvomno gre za strašno tragedijo, vendar nogometaši ne dovolijo odstranitve nevarnih golov, čeprav smo to zahtevali; uteži so namestili oni, mi pa smo pisno zaprosili zavod za šolstvo in ministrstvo za mnenje. Dvanajstega aprila smo dobili ustno prepoved uporabe igrišča od občinskega inšpektorja za delo in tega se držimo. Čakamo pa še pisno odločbo! Zakaj ne odstranimo golov? Niso naši. Ne, sveta staršev še nismo sklicali. Vsega vendar ne moremo zvrniti na šolo, tudi drugi bi morali to reševati ...«
Kaj so čakali na šolskem ministrstvu? Minister Slavko Gaber je že v začetku maja prejel pismo Bojanovega očeta, v katerem je ta zahteval preiskavo vzrokov nesreče in uvedbo ustreznih ukrepov. S pripisom, naj o možnosti takšnih nesreč obvestijo vse slovenske šole. Odgovora dolgo ni bilo, smo pa iz kabineta ministra za šolstvo dobili potrditev našega razmišljanja: začudenje, zakaj vodstvo šole v Starem trgu ni takoj odstranilo nevarnih golov?
Počasnost dogovarjanja na vseh ravneh je končno prekinil Borut Brezovar, republiški inšpektor za delo, ki sicer ni bil pristojen za šole; začuden nad malomarnim obravnavanjem nesreče je preskočil svoje pristojnosti in izdal odločbo o prepovedi uporabe in odstranitvi golov, ne glede na mnenje starotrških trimskih nogometašev. To je bil edini razumen ukrep v tistem trenutku!
Žrtve med šolarji
Leta 1990 je nestrokovno pritrjen gol v Račjem dvoru umoril osnovnošolca. Oktobra 1993 je v Bršljinu v Novem mestu takoj po uri telesne vzgoje gol padel na 10-letnega učenca Dejana N., ta je kljub težkim poškodbam čudežno preživel. Konec maja 1999 je na pomožnem nogometnem igrišču v Ljutomeru železna konstrukcija nestabilnega gola ubila 10-letnega Denisa O. Nesreče, katerih vzrok je slabo pritrjen ali nepritrjen gol, opozarjajo na zahrbtno nevarnost, ki preži na razposajene otroke.
