VELENJE, LJUBLJANA – »Komaj čakam izsledke nadzora, da vidim, kdo je bil bad guy in kdo good guy*.« Tako se je na začetku tedna, ko so v javnost pricurljali izsledki nedokončane različice poročila nadzora nad programom otroške kirurgije med letoma 2007 in 2014, ki naj bi razkrili, da je v tem času umrlo 33 otrok, med njimi najmanj 10 zaradi strokovnih napak, na šokantne podatke odzval strokovni direktor Pediatrične klinike v Ljubljani Rajko Kenda. S tem pa je prizadetim staršem še bolj odprl nezaceljene rane.
»Zgrožen sem in hkrati presenečen, da lahko nekdo, ki predseduje pediatrični kliniki, se pravi kliniki za otroke, izreče nekaj tako nepremišljenega. Občutek, da se možicelj dela norca iz nas staršev, ki smo izgubili svoja majhna bitja, je vedno večji,« pove Gregor Mahkovec. Z ženo Petro sta se morala na omenjeni kliniki pred več kot dvema letoma za vedno posloviti od svoje trimesečne deklice Tive. Deklici so namreč tam postavili diagnozo zelo redke bolezni, t. i. stenozo pulmonalnih ven, ki je v Sloveniji, kot nam je pred dvema letoma razlagal Gregor, v tej obliki še ni bilo. Zdravniki so takrat po številnih preiskavah in operaciji staršem sporočili, da bo pri deklici potrebna presaditev pljuč in srca, in jima predstavili dve možnosti: operacijo presaditve organov na Dunaju ali deklici dovoliti umreti. Ker bi bila pot deklice na Dunaj izjemno tvegana, sta se s težkim srcem odločila za drugo možnost.
»29. marca 2013 ob peti uri zjutraj sem s pediatrične klinike Ljubljana odšla v prepričanju, da so za mojo punčko naredili vse dobro, vse tako, kot je, bi moralo biti ... Danes v to ne verjamem več! Ko ti umre otrok, se tisočkrat na dan vprašaš, zakaj. Po glavi ti roji milijone vprašanj, takšnih in drugačnih ... Zakaj so me, preden je odšla, poslali ven na zrak, poklicali nazaj in zakaj je, ko sem stopila skozi vrata intenzivne nege, sobice, v kateri je ležala, prav takrat umrla? So mar naredili tako, da je bilo prej konec?« so vprašanja, ki v teh dneh znova tiščijo Petro.
V UKC Ljubljana so se po delnem razkritju poročila o nadzoru na otroški srčni kirurgiji odločili, da ga ne bodo komentirali, dokler ne bodo dobili uradnega dokumenta. Na vprašanja glede dokumentacije pokojne hčerke, ki jo še danes čakata zakonca Mahkovec, in domnev, da se želi UKC Ljubljana s tem zaščititi pred morebitnimi tožbami, pa so nam odgovorili, da poteka zdravljenja posameznih bolnikov ne komentirajo in da tudi o tem ne dajejo izjav. So pa staršem predlagali, naj se obrneta na lečečega zdravnika oziroma, če to ne bo dovolj, na strokovnega direktorja Kirurške klinike UKC Ljubljana Matjaža Veselka. »Odpustnica je bila avtorizirana 7. 5. 2013,« je še povedala Lucija Mak Uhan iz službe za stike z javnostjo v UKC Ljubljana. |
Še danes ni vseh dokumentov
Še več. Dvome, da bi lahko bilo njuno malo detece eno izmed tistih desetih, ki so umrla, dodatno podžiga dejstvo, da jim, trdita Mahkovčeva, UKC Ljubljana še do danes ni poslal nikakršnih dokumentov o zdravljenju, kirurških zapisnikov in odpustnega pisma ob smrti male deklice.
»Ti papirji so moji, in niso njihovi. Če je bil otrok moj, imam pravico biti seznanjen z vsako piko in vejico pri tem, kaj se je dogajalo z otrokom. In ne vem, kaj so ti ljudje, da te lahko ignorirajo, da se grejo kaj takega,« meni Gregor. »Dobiti bi morala kirurški zapisnik, ker bi bila lahko to osnova za to, da bi lahko neodvisni strokovnjak povedal, kaj se je dogajalo z mojo hčerko.«
Zato je začel sumiti, da v največji slovenski bolnišnici zavlačujejo z dostavo omenjenih dokumentov, da bi se izognili morebitnim tožbam. »Če greš preganjati nekoga, kot je UKC, in ko hkrati veš, da si prišel v osje gnezdo, ga niti preganjati ne moreš, če nimaš ničesar v roki,« meni sogovornik, ki je prepričan, da mora biti v UKC Ljubljana nekaj hudo narobe, če se moramo po primeru Radan zdaj ukvarjati še »z desetimi novimi zdravniki«.
Oba pravita, da ne bosta obsojala nikogar, dokler v roke ne dobita omenjene dokumentacije. O delu kirurgov Davida Mishalyja in Roberta Blumauerja, ki sta takrat obravnavala njuno deklico, še danes ne dvomita oziroma bi jima še vedno zaupala. Večji problem, prej kot v kirurgih, vidita v postopku pred operacijo in po njej. »Veriga je sestavljena iz členov, in če enega izpustiš, verige ni več. In to se njim dogaja, ker so vsi med seboj sprti, ker si drug drugemu kažejo mišice in ker hoče eden prevladati nad drugim,« ugotavlja Gregor.
Kot je bilo mogoče prebrati zadnje dni, naj bi poročilo razkrivalo sistemske probleme in veliko napak, kar je 10 slovenskih zdravnikov vodilo do ugovora vesti in prekinitve programa. Po nekaterih domnevah naj bi se tako do 10 smrti mladih bolnikov zgodilo predvsem zaradi nepravilnosti v pooperativni fazi oziroma na intenzivni negi, saj tam, kljub opozorilom, menda ni prisotnega kirurga 24 ur na dan.
So v ozadju
drugi interesi?
»Ko sem bila poleg Tive naslednji dan po operaciji, bi morala dobiti nekaj proti bolečinam, pa ni. Ko vidiš morje solz in slišiš jokanje, takoj veš, da otroka boli in da mu moraš pomagati,« se tistih trenutkov spominja Petra in dodaja, da je takrat zahtevala, da tam naj ne bo prisoten mlajši kader in da naj delo opravljajo starejše medicinske sestre.
»Preden je šla na operacijo, je Blumauer rekel, da je možnost preživetja za deklico 60 : 40. Potem ko je bila že operirana in ko je ležala na intenzivni negi, pa smo izvedeli, da sploh niso pričakovali, da bo preživela operacijo. In da so bili pripravljeni, da bo odšla,« še pravi Petra.
Njen mož se sprašuje, zakaj v pregled dela na otroški kirurgiji ni bilo vključeno tudi lansko leto, zaradi česar sumi, da morajo biti v ozadju glavnih odločevalcev na kliniki in UKC Ljubljana drugi interesi in da ti želijo s preusmerjanjem pozornosti na kirurga Mishalyja prikriti nekatere druge napake.
»Če je pri njem problem, je treba vse te ljudi takoj zapreti, ker so dopuščali, da je bil to problem in ker so spodbujali smrt otrok. Če pa to ni res, ga pa želijo očrniti in sebe očistiti tako, da bodo postali good boys,« razmišlja Gregor, ki nato doda, da bo morala očitno tudi tu red narediti policija.
»Še vedno me zanima, kaj se zgodi z otrokom, ko se rodi s prirojeno srčno napako, denimo v Murski Soboti ali na Ptuju, in bi takoj potreboval operacijo, pa ga ne moremo operirati v Sloveniji? Ko nimamo več časa, da bi ga odpeljali operirat v Nemčijo?« zanima Gregorja, ki je prepričan, da bi morali takšne operacije znati opraviti tudi v Sloveniji.
Ministrico za zdravje Milojko Kolar Celarc zato javno sprašuje, kaj bo naredila, da bo Slovencem spet povrnila zaupanje v delo UKC Ljubljana in seveda oddelek otroške srčne kirurgije. Z ministrstva za zdravje (MZ) odgovarjajo, da so ukrepali že leta 2013, ko je bil odrejen izredni upravni nadzor glede otroške srčne kirurgije. Z njim so ugotovili, da tuji kirurg ni imel veljavne licence in da je posege opravljal na podlagi avtorske pogodbe in ni imel delovnega dovoljenja, da je pri izvajanju programa šlo za sistemsko neurejene razmere z vidika strokovnosti kot organizacije in upravljanja delovnih procesov ter pomanjkanje odgovornosti vodstva UKC Ljubljana za odpravo pomanjkljivosti. MZ je na koncu upošteval predlog UKC Ljubljana, da podajo končno poročilo po objavi poročila mednarodne komisije.
*ang. good guy – dober fant, bad guy – slab fant
