LJUBLJANA – Ko so prvemu slovenskemu balonarju Aviju Šornu predstavili zagovor glavnega akterja ene najhujših nesreč v zgodovini balonarstva, je odvrnil, da bi Miro Kolenc pri njem na izpitu padel, če bi tako govoril. Ni jih namreč prav veliko, ki bi pritrdili Kolenčevim besedam, da je bilo 23. avgusta 2012 vreme idealno za polet, da je bil tudi ta tak in da je ob pristajanju naredil vse, kar je bilo v njegovi moči. Veliko več je takih, ki so prepričani, da tistega jutra sploh ne bi smel poleteti in da je med prepoznim pristajanjem zagrešil vrsto napak. Pro in contra bosta dobila epilog na kazenskem oddelku ljubljanskega okrožnega sodišča, krajevni tožilci so namreč po maratonski sodni preiskavi vložili obtožbo proti 46-letniku, bremenijo ga povzročitve splošne nevarnosti, zagroženih je do osem let zapora.
Oblaki, napačne odločitve
Kako se je nesreča zgodila, je javnosti znano. Kolenc je z največjim balonom na Slovenskem opravljal komercialni polet, ob 6.50 je balon S5 OLO vzletel s travnika pri ljubljanskem Brdu. V košari je bilo 32 ljudi. Ko je malce pred osmo pristajal ob Ižanski cesti, pa je najprej treščil ob tla, da so iz njega popadali trije potniki, plovilo je odbilo in znova dvignilo, preletelo je Ižansko cesto, vnovič udarilo ob tla in trčilo ob drevo. Izbruhnil je požar. Posledice so bile katastrofalne. Zogleneli so trije člani družine, 11-letna Alja, oče Izidor Prevodnik in mati Bojana Groznik, takoj je bila mrtva tudi Ema Zelko. Poškodbe so bile usodne za njenega moža Petra, ki je v bolnišnici umrl 8. septembra, štiri dni prej pa tudi Erika Ferlan. Preostali potniki so imeli srečo in so preživeli, čeprav nekateri za las. Seznam njihovih poškodb je dolg: opekline, poškodbe in zlomi vretenc, zlomi okončin in drugih kosti ter notranje poškodbe.
Avtorica obtožbe, ljubljanska okrožna tožilka Nikolaja Hožič, bo Kolencu – razen če bi ta prikimal njenim očitkom in bi se v zameno za priznanje krivde na predobravnavnem naroku pogodila za milejšo kazen – naprtila težke očitke o malomarnosti, da se je zavedal, da se lahko zaradi slabih vremenskih razmer, nespoštovanja pravil stroke in pravil pristajanja zgodi nesreča, a je lahkomiselno menil, da se to ne bo zgodilo.
Po njenem se je torej ob 6.50 z 31 potniki na krovu odpravil na polet, čeprav je bila slabo uro prej za območje Ljubljane napovedana možnost dopoldanskih neviht. Že ob vzletu bi moral opaziti nevihtne oblake, toda poleta ni prekinil, ampak se je podal 1400 metrov visoko. Niti ob pristanku ni potegnil vrvi za zasilno pristajanje, ni ugasnil gorilca, ni zaprl ventila za dovod goriva v cilindre, po prvem udarcu ob tla je celo dodajal plin...
Kolenc dogodek sicer obžaluje, vendar že od vsega začetka vztraja, da je vse potekalo po pravilih. Podatke o vremenu je spremljal že dan prej in v noči pred vzletom, nenehno je spremljal vremenske napovedi, ki so bile dobre, tudi med poletom je bilo vreme brezhibno in niti enega podatka ni dobil o tem, da se bliža fronta. Ko je v smeri Polhovega Gradca opazil oblake, ki so se bliskovito bližali Ljubljanski kotlini, se je odločil za čimprejšnji pristanek, vendar ni bilo potrebe za zasilnega. Poiskal je primeren travnik, opozoril potnike, naj imajo mehka kolena in naj ne zapuščajo košare, vendar ga niso ubogali. Ob prvem pristanku, ki ni bil sunkovit, so ljudje začeli zapuščati košaro, zato je dobil balon nov zagon, a je letel normalno, nič ni gorelo, potem pa so udarili ob nekaj in pristali. Šele nato je Kolenc opazil prve zublje.
Treščili kot letalo
Kopica strokovnjakov (za preiskovanje letalskih nesreč, vreme, balonarstvo) bo imela na procesu zagotovo marsikaj za povedati. Meteorologi so že doslej dokazovali, da so ob 6.00 vremenske napovedi za zračni promet predvidevale nastanek neviht, Rok Glavač Šah, ki je bil vso noč dežuren meteorolog, pa bi zagotovo povedal Kolencu, da so se nevihte že začele pojavljati za mejo v Italiji, če bi ga ta le poklical.
Do kolegovega početja so kritični tudi balonarji, ki se sicer strinjajo z vremenarji, da je nevihta prišla nenavadno hitro. Eni menijo, da bi moral Kolenc pristati takoj, ko je zagledal fronto, Šorn, ki je pilot že 40 let, pa benti, da glede na vremensko situacijo ne bi smelo biti v Sloveniji nikogar, ki bi šel v takih razmerah letet. Balonar Sandi Perdan, ki je šel ob 6.55 v službo, je na nebu zagledal Kolenčev balon, med Rožnikom in smeri Podutika se je že videla prihajajoča nevihta. Še rekel si je: »Ta tepec pa gre letet.«
Tudi preživeli potniki, ki jih je 23. avgust 2012 za vselej tako ali drugače zaznamoval, se bodo v vlogi prič oziroma oškodovancev soočili s Kolencem na zatožni klopi, zaslišali pa so ji že v preiskavi. Marjan Anton Buh se je po nesreči spominjal, da je v smeri proti Rožniku videl črne oblake oziroma črnino in sam zagotovo ne bi letel, a je pač zaupal organizatorjem. Tudi Bernard Čadež je pripovedoval, da se je po pol ure poleta videlo, da je pod Karavankami bolj temno, trenutke groze pa opisal, da so najprej na hitro in močno udarili ob tla. Košara se je obrnila na bok, veter jo je potegnil naprej. V njej naenkrat ni več videl treh ljudi, potem pa so bili pometani po tleh. Miran Puc de, da se je vreme spremenilo v desetih minutah, kar naenkrat je vse postalo temno. Proti tlom so leteli nenormalno hitro in ob tla treščili kot avion. Bil je med tistimi, ki jih je med prvim pristankom vrglo iz košare. In ni res, trdi, da so skakali iz nje.
Peter Grmek je spomin na strašljive trenutke potlačil, najverjetneje tudi tiste, ko ga je zajel ogenj. Odnesel jo je zelo slabo. Dobil je hude opekline po obrazu, vratu, roki in nogah, da so mu morali presajati kožo. Zlomil si je pet ali šest reber, ključnico, ramo, gleženj. Mojca Kapus je opisala prizor, ko jih je vleklo po barjanski zemlji in so se naposled ustavili: ljudje so goreli, iz košare je lezla po vseh štirih, v bolnišnici so ji diagnosticirali zlom prsnega vretenca ter dveh ledvenih.
So pa tudi potniki, ki pretečih oblakov niso opazili oziroma so jih, kot denimo Marjan Frantar, tik pred pristankom. In medtem ko Simon Rogelj pravi, da je oblake celo slikal, Žiga Črnilogar in Nevenka Dražetič nimata v spominu, da bi se pripravljalo na slabo vreme, Nevenka se je celo spokojno prepustila fotografiranju sončnega vzhoda.