Ljubosumna mama Tomažu zažgala hišo

MEKINJE – Družina, ki je za Slovence, če gre verjeti številnim raziskavam, ena izmed največjih vrednot, naj bi bila prvo pribežališče, kamor se lahko ob takšnih in drugačnih težavah na pomoč zatečejo njeni posamezni člani. Mama in oče kot glava in steber naj bi svojim otrokom predvsem dajala vso ljubezen, ki jo premoreta, tudi potem ko si ti poiščejo partnerje in poskušajo zaživeti svoje življenje.

Kaj takega si je vsa ta leta, predvsem od smrti očeta leta 1985, želel 55-letni Tomaž Potočnik iz Mekinj pri Kamniku, ki si je z ženo Heleno v prvem nadstropju domače hiše na Molkovi poti 7 uredil stanovanje in poskušal živeti mirno in urejeno. Medtem ko sta ves ta čas lepo skrbela za svoja otroka Sandro in Gašperja, sta se morala ukvarjati s težavno Tomaževo 83-letno mamo Štefko, ki se nikakor ni mogla sprijazniti s tem, da želi sin živeti s Heleno. Njeno nasprotovanje je v soboto dopoldne doseglo vrhunec, ko je sinu zažgala hišo in si hkrati še vzela življenje.

»Bila je zelo ljubosumna na mojo ženo, saj je ni marala in zato je zažgala hišo,« nam pred popolnoma uničenim domom razlaga Tomaž in dodaja, da je že 20 let grozila s tem dejanjem. Kot še nadaljuje Tomaž, ki je v nekaj minutah ostal brez vsega, je v soboto dopoldne sosedi rekla, da gre domov zažgat hišo. Kakšno jezo in maščevalnost je moralo v njej zbuditi bolestno ljubosumje nad sinovo partnerico, priča dejstvo, da je s petrolejem polila celotno zgornje nadstropje s stopnicami vred ter nastavila štiri plinske jeklenke, da bi ob požaru eksplodirale. Nato pa je sprožila požar. Ker v jeklenkah ni bilo toliko plina, na srečo niso eksplodirale. Za Štefko, ki je ves čas živela v pritličju hiše, je bilo dopoldne, glede na to, da je bil Tomaž v službi, Helena pa na pikniku ob praznovanju birme, ravno pravi trenutek za uresničitev peklenskega načrta. »Popoldne sem mislil še jaz priti na fešto,« pravi Tomaž, ki nam je razkazal pravo razdejanje.

Hišo bo moral zgraditi na novo

Ves denar, ki sta ga z ženo vložila v obnovo hiše, je požrl ogenj. Bil je tako močan, da je celo stopil kotliček za vodo v skoraj novi kopalnici. »Vrata so vsa zgorela,« nam pokaže na podboje in doda, da so jih prijatelji in sosedje, ki so Potočnikovim takoj priskočili na pomoč, že odnesli v zabojnik pred hišo. Stopnic, ki so iz njegovega nadstropja vodile v podstrešje, ni več, saj so jih pogoltnili zublji. »Te stopnice so bile tukaj, zdaj pa jih ni. Okrog, kjer je bila ograja, je le stebriček,« razlaga. Uničen ni le hodnik, ampak tudi vse sobe, v katerih sta živela Potočnikova. Od njih, razen nekaj kosov pohištva, ni ostalo skoraj nič. »Hišo bom moral zgraditi na novo. Ko bodo vse odpeljali, bomo naročili bagre in vse porušili,« se zamišljeno ozre po uničenem nadstropju in doda, da mu je kamniški župan že obljubil, da bo dobil bivalni kontejner, v katerem bosta lahko z ženo živela, dokler si ne bosta uredita doma. Noč na nedeljo sta sicer, kot pripoveduje Tomaž, prespala pri sosedu.

»Ne vem, kako bo z zavarovalnico. Hišo sem imel zavarovano in ne vem, koliko bom dobil od njih. Najraje bi videl, da bi bilo vse končano v treh dneh. Da bi jutri že prišel cenilec in bi v sredo že dobil denar. Če ga bom hitro dobil, bom imel še enkrat več od tega, kot pa če se bo vleklo,« pravi in dodaja, da je imel hišo zavarovano za 100.000 evrov, ga pa zanima, koliko bo zavarovalnica pri oceni škode upoštevala, da je bilo nadstropje obnovljeno.

Vse je hotela imeti pod komando

Tomaž je ob našem obisku le dan po požaru, ko je odstranjeval posledice, na kratko zaupal tudi o življenju z mamo Štefko. Kot pravi, je po smrti očeta šlo samo še na slabše. Že prej je bila znana po tem, da je hotela biti v družini glavna. »Vedno je hotela imeti fertik komando, ampak da bo mene pri 55 letih nekdo imel pod fertik komando, pa me ne bo!« razloži in dodaja, da se nikoli ni mogla sprijazniti s tem, da si bo življenje ustvaril s Heleno.

»Imeli smo že probleme s socialno službo, ker je napadala mojo ženo. Ali pa ko sem imel obiske, je napadala goste, da na dvorišču ne smejo imeti parkiranih avtomobilov. Vedno je bila proti mojim obiskom in proti moji ženi,« opisuje življenje z mamo in pove, da je bila mačeha njegovemu polbratu in polsestrama, a ju nikoli ni marala, zaradi česar so morali od doma. »Meni ni čisto nič hudo. Bolj bi mi bilo hudo, če bi bila v bolnišnici in bi pričakoval, da bo prišla domov,« pravi vidno razočaran nad materinim dejanjem. Njegova žena doda: »To je bila njena želja.«