Leto po požaru imajo Rojkovi spet svoj dom

CERKVENJAK – Že konec januarja lani se je veliko slišalo o družini Rojkovih, ki je dotlej živela v Čagoni v Slovenskih goricah. Nikoli jim ni bilo z rožicami postlano, takrat pa jim je usoda res obrnila hrbet. Že prej so imeli za sabo dobro desetletje gorja: pet otrok in njihov oče so leta 2001 izgubili mamo in ženo, ta je pri 35 letih umrla za rakom. Oče Slavko je ostal sam, odraščanje otrok oziroma življenje na borni zemlji ni bilo lahko, nato pa jim je še ogenj do tal požgal hišo, v kateri so živeli. Ob vsem tam so pravzaprav lahko še srečni, da se ni kdo ranil. Okoli 20 gasilcev PGD Cerkvenjak je požar pogasilo in počistilo pogorišče, zaradi starejše gradnje pa je hiša, velika skoraj 100 kvadratov, v celoti zgorela.

Vse je šlo

Takrat v hiši ni bilo nikogar, le domač pes je renčal v bližini. »Zgodilo se je okoli kosila, ko je na naša vrata pozvonila soseda, sicer sorodnica Rojkovih, Ivanka Slana, in zakričala: 'Sosedova hiša gori!' Takoj sem poklical gasilce in stekel ven, preveril, ali je mogoče še kdo v hiši. K sreči ni bilo nikogar. Čeprav so prišli gasilci karseda hitro, ni bilo nikakršnih možnosti,« je takrat razlagal najbližji sosed Vido Blažič, ki je takoj poklical 24-letnega Jako Rojka. Ta je bil z mlajšim bratom, 18-letnim Gregorjem, ravno na poti v Maribor, kjer sta nameravala obiskati očeta, ki so ga le nekaj dni prej odpeljali v bolnišnico.

»Takoj sva obrnila in šla nazaj. Ko sva prispela, ni bilo ničesar več, vse je zgorelo. Ne le hiša in vsa oprema, oblačila in obutev, temveč vse, vse. Celo skuter pa kosilnica, motorka in freza in vse drugo orodje ter oprema, vse je šlo. Nam, otrokom, je ostalo vsaj tisto, kar smo imeli oblečeno, očetu pa še to ne. Takoj mu sploh nismo sporočili, kaj se je zgodilo,« nam je takrat žalosten razlagal Jaka Rojko, avtoklepar, ki se je potem preselil k dekletu v bližnje Juršince. Tja se je začasno zatekel tudi Gregor. Sestra, 20-letna Tanja, ki je bila med požarom na nekem obisku, se je začasno preselila k botri, najmlajši izmed Rojkovih, 17-letni Aleš, je že vrsto let v rejništvu, najstarejši, 27-letni Janez, pa si je že prej ustvaril družino v Logarski dolini.

Priskočili na pomoč

Ko jim je umrla mama in žena, je moral Slavko pustiti službo in skrbeti za otroke. Uspelo mu je. Počasi jih je le spravil do kruha, a kaj ko je nato še sam zbolel. Župan občine Cerkvenjak Marjan Žmavc, ki je bil prej ravnatelj tamkajšnje šole, nam je dejal, da je dobro skrbel za otroke, kar so videli tudi v šoli.

Slavko zdaj prejema le skromno socialno podporo, in čeprav je težko, otroci kljub temu niso bili nikdar lačni, žejni in slabo oblečeni. Tudi izšolali so se, oba najmlajša se še učita.

Ko je Rojkove doletela še ena tragedija, je skupnost stopila skupaj; takoj so se dogovorili za najnujnejšo pomoč, vključile so se domače humanitarne organizacije, zlasti Rdeči križ, na pomoč ste priskočili tudi bralke in bralci Slovenskih novic. Nekateri ste prispevali denar, drugi gradbeni material, tretji opremo za hišo, pohištvo itd. Lastnik sto let stare kmetije v bližnjem Cerkvenjaku je šel Rojkovim toliko na roko, da jim je za leto dni ponudil nastanitev, za katero so morali preteklo leto plačevati le režijske stroške. V tistem obdobju se je Gregor začasno naselil v mariborskem internatu, po končani strojni poklicni šoli pa kani nadaljevati šolanje za strojnega tehnika.

Spet na svojem

In tako je še danes, dobro leto pozneje, ko smo Rojkove obiskali na njihovem novem domu, le dober streljaj od pogorišča v Čagoni, v Vanetini. Od domačina Ivana Mojzerja so kupili njegovo starejšo hišo z gospodarskim poslopjem ter nekaj zemlje. Notranjost hiše, ki je v dokaj dobrem stanju, so preuredili, uredili centralno ogrevanje, napeljali vodo in elektriko, opremili, ob našem obisku sta bila doma le oče Slavko in sin Gregor, ki zaradi varčevanja ne stanuje več v internatu, ampak se vsak dan pelje v Maribor, saj je avtobus bistveno cenejši. Povedala sta nam, da je sicer treba še kaj postoriti, predvsem bo treba zamenjati streho pa tudi fasada bi bila več kot dobrodošla. Najbrž ne bo šlo, se zavedajo, saj ni denarja, Slavkova socialna podpora zadostuje le za sprotne najnujnejše stroške, Gregorjeva štipendija pa za njegovo šolanje. Seveda pomagajo tudi preostali otroci pa še kdo, zdaj je v lastnem, toplem in prijetnem domu veliko veliko lepše kot pod tujo streho, čeprav so neizmerno hvaležni družini Korošec iz Cerkvenjaka, da so lahko živeli v njihovi hiši. »Spet smo na toplem, na svojem,« je srečen Slavko Rojko. Ob slovesu so se on, Gregor ter župan Žmavc še enkrat zahvalili Slovenskim novicam za vso pomoč, za zagon te vseslovenske dobrodelne akcije.