Leto dni po požaru še kar spita v garaži

LOŠKI POTOK – Lanskega osmega februarja, na slovenski kulturni praznik, ki je bil hkrati predvečer pustnega torka, je najmlajši rod družine iz Retij, največjega naselja v občini Loški Potok, v spodnjih prostorih večstanovanjske hiše koval šegave načrte in sestavljal oblačila za pustno rajanje na osnovni šoli. »Kar stisne me, še slišim vpitje najmlajše hčerke, ki je točila solze: 'Mami, vse obleke, ki smo jih pripravile, je prepojil dim, v ognju pa bodo zgorele. Tudi naše lepe hiše ne bo več!'« leto dni po požaru hude ure podoživlja mama Helena Cimprič. Ozre se proti lično obnovljeni strehi, ki je bila lani v megleni noči globoko v čeljustih ognjenih zubljev, ko so vaški gasilci kakih pet minut po klicu na pomoč že drveli proti hiši na vzpetini, od daleč pa so združno druga za drugo zavijale sirene prostovoljne tovarišije iz Retij, Travnika, Starega Loga in Hriba. Ogenj je že bilo mogoče videti skozi špranje na strehi. »Zalogaj je velik, a s previdnostjo bomo lahko kos nalogi,« so gasilci kovali načrt, kako ukrotiti ogenj in rešiti premoženje.

»Hvala jim za hitrost in pogum. Rešili so, kar se rešiti da. Kuhinjsko opremo, pohištvo, elektronske naprave, inštalacije, napeljave, oblačila, najine in otroške stvari v mansardnem stanovanju, velikem okrog 70 kvadratnih metrov, pa je v hipu pogoltnil ogenj, ostali smo brez vsega,« so solze tekle po obrazu matere štirih otrok.

Usodna je bila vsaka minuta

Glava družine, oče Lado, je bil takrat na poti. Da ne bi v paniki drvel za volanom tovornjaka, ga je družica poklicala šele, ko so imeli gasilci požar pod nadzorom. »Pri gašenju je štel odzivni čas. Usodna je bila vsaka minuta. To so pravi možje, junaki,« jih je po sanaciji pogorišča Lado pohvalil. Helena, ki doma skrbi za vse štiri vogale hiše, utrujena od vseh obveznosti, si je usodnega dne zaželela oddiha pred televizijskim zaslonom. Ura je odbila dvajseto, natanko opiše lanski osmi februar. Na vrhu stopnic jo je objela dimna zavesa, zato je zavila k tašči v nadstropje, misleč, da se pri njej kadi. Moževa mama Angela ji je v šali dejala, zakaj neki prihaja ob tej uri, pa tudi, da sliši ropot. »Moj bog, menda ne gori mansarda,« se ji je utrnila misel ob taščinem komentarju. Nemudoma je s težkimi nogami stekla po stopnicah navzgor. Črn dim se je sukljal skozi okna in streho, zgornji del ostrešja je bil že v ognju, vhodnih vrat na hodniku, ki jih je komaj zaznala v dimu, pa ni mogla odpreti. Zmogla je le zbežati v pritličje, brat, ki je bil prav tako na obisku, pa je vpil, da gori strešno okno; kmalu je treščilo na tla. Takrat je požar še bolj pokazal svojo moč. Dnevno sobo in spalnico je toplotni udar raznesel. »Hčerka je šla v sobo uro prej. Nič ni opazila. Sicer pa smo se izognili hudi tragediji; ogljikov monoksid, če bi zagorelo pozneje, globoko v noč, bi nas lahko za vselej uspaval,« se bo Helena vselej tolažila.

Obnovljena streha

Pogorelci so bili takoj deležni pomoči, saj je široka solidarnost kmalu potrkala na njihova vrata. Ko je retjansko pobočje, Cimpričeva hiša stoji ravno tu, še dišalo po dimu, so se bodisi v denarju ali materialu v vrsto postavili dobri ljudje, vaščani, občani, ustanove, organizacije, društva podjetja, šola, občina,... »Ne bom jih naštevala, a vsem hvala od srca. Brez njihove pomoči bi težko zmogli, kaj čem skrivati, bi zgolj stopicali. Tako imamo zdaj obnovljeno streho in zamenjano polovico ostrešja. Bivalni prostori in hodnik do mansardnega stanovanja so sicer v novi preobleki, ne vam pa, kdaj se bomo vanje vselili. Vsakič nam je načrte kaj spodrinilo, saj stroški nenehno rastejo,« se spomladanske vselitve kljub temu nadeja Helena.

Uradni cenilci so zapisali, da je škode po požaru, ki ga je povzročila napaka na napeljavi pred električno omaro v mansardnem stanovanju, za okoli petdeset tisočakov, neuradno pa bo Cimpričeve obnova bivalnih prostorov in strehe ter sobe pod njimi, ki jo je zalila voda pri gašenju, v sicer skrbno prenovljeni starejši hiši, stala najmanj še deset tisočakov več. »Ves čas mi po glavi rojita bobnenje in pokanje, ki sem ga sicer slišala, a da bi šlo za požar, se mi niti sanjalo ni. Stvarnik nas je obvaroval vsega hudega, pa seveda tudi naši vrli gasilci. Požar mi je sicer odnesel šivalni stroj, ki ga je poganjala elektrika, a bi me bolj prizadelo, če bi zgorela ta singerica, pred 60 leti narejena v ZDA, ki jo vrtim z nogami,« se tolaži Angela. Dva tedna po požaru je preživela na domu svojega brata, po vrnitvi pa je družina v njeni dnevni sobi namestila tri pograde, pripeljali so jih iz župnišča, za vnuke. Helena in Lado še vedno prenočujeta na ležalniku v pritličju hiše oziroma v garaži.