Le pri repu letala je še bilo življenje

KRANJ – Ko je do prve nočne ure manjkalo 13 minut, je na gozdnato območje pri kraju Lahovče strmoglavilo britansko potniško letalo, ki je nameravalo pristati na dobra dva kilometra oddaljeni letališki stezi. Umrlo je 98 potnikov in članov posadke, 19 jih je nesrečo preživelo. Tragedije se še danes spomnijo mnogi starejši prebivalci Lahovč. A mi se včeraj nismo odpravili tja, temveč smo v Kranju zmotili 86-letnega Franca Košnjeka. Pred pol stoletja je vodil zahtevno gasilsko intervencijo, številnih podrobnosti hude nesreče se še danes živo spominja.

»No, nekaj je že ušlo iz spomina, določene stvari pa so še ostale. Še danes vem, da sem večer pred tem nameraval na randi, in sicer na Šmarjetno goro nad Kranjem. Toda kot da bi čutil, da se bo nekaj zgodilo, sem randi raje odpovedal. Do enajstih sem bil pokonci, nato sem šel spat. Okoli enih ponoči je zazvonil telefon. Takoj sem vedel, da se je zgodilo nekaj hudega,« nam je včeraj dopoldne začel spomine odstirati Franc Košnjek, prvi vodja gasilske službe na brniškem letališču. Ob tem še omeni, da so bili telefoni v tistih časih prava redkost: »V hišo so mi telefonski priključek napeljali komaj nekaj dni pred tem klicem, pa še to samo zato, ker je bil za opravljanje mojega dela nujen.«

Na drugi strani linije je bila čistilka. »Pravi mi, da je avion dol padel. Vprašam jo, kje. Pa pravi, da nekje v Mengšu. O, jebemti,« pripoveduje Košnjek. Ko je odložil slušalko, je zavrtel številko kranjske gasilske enote. A telefon je zvonil v prazno, saj so kranjski gasilci že odšli proti kraju letalske nesreče.

Ker sogovornik tedaj ni imel svojega jeklenega konjička, se je od doma odpravil proti nekaj sto metrov oddaljenemu prostoru kranjske gasilske zveze, ki ji je poveljeval. »S poveljniškim avtom sem se odpeljal proti letališču. V Lahovčah, pri gostilni Zajec, mi je šofer avtobusa povedal, da so gasilci že šli proti bližnjemu gozdiču, do koder sem se napotil peš. Ko sem prišel bližje, sem videl katastrofo. Najprej sem malo počakal, da sem prišel k sebi. Prizor je bil grozen, in če ne bi bil trden, bi se že takoj izgubil,« je prvi stik z letalsko nesrečo včeraj opisal Franc Košnjek.

V tistih trenutkih, ko je del letala še gorel, prtljaga pa je bila raztreščena naokoli, sta mu naproti prišla dva potnika: »Držala sta se skupaj. Bila sta v šoku. Kar precej sem ju moral pocukati, da sta se odzvala. Mlada Angleža je verjetno vrglo iz letala tam, kjer so stopnice, saj se je trup na tem delu prelomil. Rekel sem jima, naj se umakneta na varno.«

Firbci pobirali ostanke

Od Nandeta Šketa, vodje nočne izmene kranjskih gasilcev, je prevzel vodenje intervencije. »Zavpil sem, da je treba najti preživele potnike. Gasilce sem usmeril proti repu letala, kjer je še bilo življenje. Na kraj smo prišli gasilci iz Kranja, Ljubljane in Vodic. Del enot se je osredotočil na požar. A gašenja niti ni bilo toliko. Naša prioriteta je bilo reševanje življenj. Kake tri ure smo trdo delali, da smo rešili žive,« je včeraj še nekaj delčkov zahtevne intervencije, ki je nočna mora sleherne letalske gasilske enote na svetu, opisal Franc Košnjek.

Očitno je njegov glas močno odmeval po prizorišču nesreče, kajti jutro zatem je ob obisku mednarodnega terminala, kjer so letališki delavci uredili zasilno namestitev za preživele, naletel na besede, ki jih ne bo pozabil nikoli: »S sodelavcem sem spregovoril par besed, ko je do mene prišla stevardesa, ki je nesrečo preživela. Ko je slišala moj glas, je vedela, da sem noč pred tem poveljeval gasilcem. Zahvalila se mi je za življenje, kajti moj glas je bil tisti, ki ga je slišala, ko so jo potegnili ven.«

Še ene podrobnosti iz 50 let oddaljene noči se še danes spominja Franc Košnjek: »Čeprav je bilo sredi noči, so bili zelo hitro tam firbci. Prišli so in pobirali, kar so pač našli. Pobirali so kovčke in vse preostalo iz letala, kar se jim je pač zdelo dobro. Vedel sem, da je treba to preprečiti, in sem to zahteval od komandirja policije. Očital mi je, da policistom že ne morem komandirati, pa sva se v tistem trenutku kar malo sprla, čeprav sva bila zelo dobra prijatelja. No, ko je dobil policiste, je poskrbel, da so firbce držali dovolj proč, da smo mi lahko delali.«

Več dni so odstranjevali posledice letalske nesreče. Ko so že končevali, je poklical prof. dr. Janez Milčinski, vodja inštituta za sodno medicino. »Dejal je, da eden od potnikov manjka. Kako manjka – jaz ga nimam, ušel pa tudi ni, sem si mislil. Pa smo znova pregledali kraj nesreče. Prevalili smo tudi motor letala, ki je obstal nekoliko proč, in tedaj smo zagledali še eno, zadnje okostje,« se še spominja Franc Košnjek, ki je bil med prvimi poklicnimi gasilci v Kranju, nato pa je leta 1965 postal prvi vodja letaliških gasilcev. To delo je opravljal do leta 1989. O tem, da je bil vrsto let trdno vpet v gasilstvo, pove že bežen pogled v njegovo dnevno sobo. Na eni od omaric je večji kip sv. Florijana, zavetnika gasilcev. Na stene je v okvirje vpetih več diplom in plaket, med njimi tudi najprestižnejše, kar jih premore slovenski gasilski svet – priznanje Matevža Haceta, ki ga je Franc Košnjek prejel leta 1996.

Kmalu novo spominsko znamenje

Ob 30. obletnici letalske nesreče so domačini v gozdiček pri Lahovčah že postavili spomenik, a je izginil neznano kam. Ta mesec, 13. septembra, bo Aerodrom Ljubljana na kraj, kjer je strmoglavilo letalo, postavil novo spominsko znamenje.