V črnograditeljske zgodbe na Slovenskem so bili (oziroma so še) vpleteni prepoznavni Slovenci, tudi znani politiki. Tik preden se je država odločila za moratorij na rušenje črnih gradenj, morda kot pesek v oči javnosti ali zaradi lastne neumnosti, se je s svojimi inšpekcijskimi službami najbolj besno zaganjala v leseno hiško, v kateri je prebival Darko Kuzmič.
Stala je skrita očem v gmajni blizu Bohinjskega jezera. Hišice Prekmurec, ki je še za časa danes tako popljuvanega bivšega sistema našel srečo in delo na Gorenjskem, ni postavil sam. Da bi bilo vse še bolj bizarno, jo je postavila država. Takrat je imela v lasti tako imenovani mladinski dom za gospodo, pardon, tovarišice in tovariše, zadaj pa v letu 1965 zgrajene bungalove, v katerih se je dogajalo marsikaj sprtega z moralo.
Kalvarija brez primere
V enega od bungalovov so naselili Kuzmiča, ki je bil v hotelu hišnik, skupaj z družino. Še prej je država do tja speljala vodo in elektriko ter navijačila hišno številko, saj je prav v tej zgradbi pred Prekmurcem prebival nekdanji direktor mladinskega doma Vili Es. Stavba je bila po takratni zakonodaji legalna, brez obremenitev. Toda časi so se spremenili. Nekdo je pokazal očitne apetite po odličnem kosu zemlje na elitnem predelu ob Bohinjskem jezeru ali pa je bil Prekmurec, ki pred mikrofoni ni šparal jezika, pripraven, da je speljal pozornost od drugih vnebovpijočih črnih gradenj, ki še danes stojijo.
Eno leto bo minilo, odkar se je za rojstnodnevno zabavo Kuzmič iz oči v oči spogledal najprej z desetimi, nato pa s petdesetimi možmi postave. Ti so njegove prijatelje in podpornike, ki so sklenili živi obroč okoli hiške, odstranili z območja, ki sta ga s trakom označila dva inšpektorja. Še urico so mu dali, da je v avto in na prikolico odnesel nekaj svojega bornega imetja, potem pa so z grozljivim pokom začeli rušiti sporni objekt, najprej s stroji, nato še ročno. Darko Kuzmič je ostal brez strehe nad glavo in zanj se je začela kalvarija brez primere. V nasprotju z drugimi črnograditelji, ki jim je nekdanji minister za infrastrukturo in prostor Samo Omerzel le nekaj ur po rušenju bungalova veselo sporočil, da se je vlada odločila za moratorij na rušenje črnih gradenj.
Do trgovine 13 kilometrov
Kuzmič je v svojem slogu bentil in se jezil ter ni šparal jezika: »Moj moto bo postal maščevanje, a ne fizično. Nimam orožja, nikoli nisem nikogar niti udaril, ampak verjemite mi, vsakega bo sram, ker me je spravil ob dom. Kar se je dogajalo meni, je navadna svinjarija. To je bilo do potankosti zrežirano, da se reši velike politične živine. Niso smeli rušiti objektov velikih imen, ki že imajo odločbe za rušenje. Naša vrhovna politika je potrebovala razlog, da sproži postopek za moratorij na ustavitev rušenja črnih gradenj, in jaz ter moja hiška sva bila primerna. Le še cirkus okoli tega z rušenjem so potrebovali. In ga dobili.«
Kuzmič je tako postal najbolj znani slovenski brezdomec. Začasno streho nad glavo je našel v sobici planinskega doma na Vojah, ki ga upravlja njegov prijatelj Marjan Hodak. Nato mu je Občina Bohinj, ki se s postopki države ni strinjala, dodelila občinsko stanovanje v zapuščeni osnovni šoli na Gorjušah. Tam, od koder je do prve trgovine debelih 13 kilometrov, je še danes, saj mu je občina podaljšala neprofitno najemno pogodbo.
Hišo bo zahteval nazaj
»Živim slabo. Danes zadnji dan delam prek javnih del, potekla mi je pogodba. V enem letu sem dobil verodostojne podatke, da se mi je to moralo zgoditi. Mirne duše povem, da inšpektorjema ne bom oprostil, da sta rušenje izvedla na moj rojstni dan. Nihče se ni vprašal, kam je šlo moje premoženje. Še danes ne vem, kje je. Ko so veljaki prejšnje vlade z ministrom Omerzelom dosegli svoj cilj, so črne gradnje pometli pod preprogo. Vsaka politična združba pri nas ima med seboj ugledne črnograditelje. Če je bilo moje rušenje zadnje, če bo sprejet kakršen koli zakon o legalizaciji črnih gradenj, bo to vnebovpijoči dokaz, da je bilo meni namensko narejeno, in takrat bom tožil vse, ki so bili vpleteni. Tistega, ki je odobril rušenje, bom iskal, dokler bom živ. Delal bom na tem, da bom od vlade zahteval hišo nazaj, tožil bom posameznike, saj so svoje interese skrili za hrbet države. Danes se ve, da moja hiška ni bila črna gradnja. Izvedel sem, da je bil moratorij na rušenje že spisan in čakali so samo še incident, ki bi se zgodil ob mojem primeru. Ni šlo toliko za rušenje kot za provokacijo, da bi nastal incident s policijo. Pa so se obrisali pod nosom, jaz in moji prijatelji ter podporniki smo bili pametnejši.«
Mali Prekmurec, človek, ki je za okrogli jubilej ostal brez vsega, še dodaja: »Včasih gledam slike svoje hiške in takrat sem pred tem, da znorim. Ne bom se maščeval z orožjem, ampak se bom! Vse je pripravljeno.«
Na območju Triglavskega narodnega parka, kamor spada območje Bohinja, je po nekaterih ocenah več kot 400 črnih gradenj. Po vsej Sloveniji naj bi jih bilo po dostopnih podatkih celo 3200 z odločbami za rušenje, med njimi kopica stavb takih in drugačnih uglednežev, od objekta Marka Jakliča, nekdanjega šefa Vzajemne, do vil Vitoslava Türka ter Mira Senice in Katarine Kresal. A padla je le Kuzmičeva lesena bajtica. Od omenjenih 3200 stavb bi jih morali do danes, če ne bi bil sprejet moratorij na rušenje črnih gradenj, porušiti 1800. A še vse stojijo! |
