Kuhal sarme in se scvrl v ognju

LJUBLJANA – Konec leta 1986 se je uredništvo Naše komune, takratnega glasila OK SZDL Ljubljana Vič-Rudnik, še posebno zahvalilo vsem raznašalcem, ki so pred tremi desetletji dostavljali ta štirinajstdnevnik. Med devetnajsterico požrtvovalnih je šla zahvala tudi vestnemu Asimu Kajtazoviću, ki je takrat raznašal še po Vrhovcih in Kozarjah, območju okoli Dolgega mostu. Svoj dolgoletni rajon je gotovo poznal do obisti.

Nazadnje, smo izvedeli, je tiskovino raznašal po Mestnem logu, le rajon bliže ljubljanskemu središču. S svojim zelenim Rogovim kolesom, kdo ve katerim že, s katerega sta dan za dnem bingljali dve nabito polni in oranžni vreči, je naročnikom prinašal seveda tudi Slovenske novice.

Kot gumijasti komet

Po pripovedovanju njegovih poslednjih znancev, s katerimi se je znal družiti, kaj pojesti in popiti, je bil Asim – originalen in še kako poseben patron! Kaj natančno naj bi ga pred letom dni pripeljalo sem na Dolgi most med tiste barake in vrtičke tik ob železniški progi, kjer je nekoč stala stara mitnica in je bil urejen železniški prehod, nam pri najboljši volji ni uspelo izvedeti. Zdi se, da je v omenjeni pas črnih gradenj brezdomni Asim padel kot nekakšen gumijasti komet. In se že po letu dni odbil ter s svetlobno naglico ponovno izginil. (Kot je prišel, je tudi odšel.)

Za njim je ostalo pravzaprav le razdejanje, neugledna in nepospravljena lopa, v njej pa kup drobnarij, v katerih so se skrivali njegovi zadnji dnevi in njegove zadnje minute.

»Na pospravljenost resnično ni veliko dal, kar naprej je kaj kopičil,« je pripovedoval njegov najbližji sosed vrtičkar. »Večkrat smo mu prišli počistit, pa je bilo že čez 10 dni vse po starem, takšen je pač bil!«

V bližini Asimovega začasnega kotička je namreč še kakšnih pet bolj ali manj urejenih vrtičkov z lopami. Z nekaterimi vikendaši, kot jim tudi pravijo, se je Asim družil, z nekaterimi drugimi ne. Tisti, s katerimi se je, pravijo, da finančno niti ni bil takšen revež, da je znal dati za pijačo, da je »bil zares posebna duš'ca«!

V vsem tistem kaosu še celih in nepokajenih cigaret, neporabljenih kokošjih jajc, neštetih in praznih steklenic, pločevink, pa nezaužitih datljev, paprik in limon, tega in onega časopisja, na njegovi postelji je ležal Playboy, pa spiskov, kam vse bo moral dostaviti tiskovino, smo našli še nekaj uokvirjenih fotografij, na katerih so bile upodobljene znamenite skulpture kiparja Antonia Canove. Seveda nismo mogli mimo Amorja in Psihe, pravijo, enega najganljivejših ljubezenskih prizorov v zahodni umetnosti, kar nakazuje, da je imel dostavljavec Asim v sebi še nekaj več, nekaj, kar se je nenadoma (v ponedeljek) do kraja razblinilo.

Sarme s fižolom

Njegovi poslednji pajdaši so bili pri njem tudi tisto ponedeljkovo dopoldne, ko je Asim že opravil dostavo. »Pijan je bil,« je dejal prvi. »Tam ga vselej dozirajo,« pa je izrekel neki lokalec, doma le za ovinkom. In še nekaj nam je povedal: »Kolikokrat je tam že (za)gorelo! Tam mrgoli pijančkov in igličarjev, veste, vsega hudiča najdeš tam!«

Za zdaj naj bi bilo jasno le to, da je Asim že kmalu zatem, ko so odšli, takole vidno okrogel, pristavil za svoj obed. Na litoželezni plošči so že v naslednjem trenutku brbotale – sarme s fižolom.

Zunanje kurišče je bilo gotovo že peklensko vroče, ko mu je v nekem trenutku spodletelo. Se je Asim opotekel, se je v tistem spotaknil, ga je nemara obletela kakšna slabost, bolečina?

Tudi ljubljanski policisti do zaključka redakcije še niso poznali vzroka, zakaj je Asim Kajtazović (njegovi znanci so sicer prepričani, da se je to zgodilo med 12. in 14. uro) v tistem padel naravnost na to vrelo ploščo. In se tam do smrti scvrl.

Nekaj zlega in gnilega

Na drugi strani štreke, le nekaj metrov stran, so se medtem, ne da bi kdo vedel, na velikem viškem parkirišču spokojno menjavali mestni avtobusi. Eden je ravno prišel, drugi pravkar odšel. Vsake toliko je mimo pripeljal še vlak.

A šele tisti vrtičkar, ki je hotel malce pred 16. uro ponovno na obisk k Asimu, je bil priča srhljivemu prizoru. Dolgo se mu bo še sanjalo o njem. »Od daleč sem ga videl. Bliže nisem hotel. Povsem je bil skurjen,« je opisoval z drgetajočim glasom.

Ker ga ni hotel ohraniti v tako klavrnem spominu, je obrnil glavo. In takoj obvestil še policiste in gasilce. Ti so bili o tragediji obveščeni ob 15.45.

Ob spominu na še enega njihovega znanca, ki je hotel letos pozimi samo po nekaj pločevink piva, a ga je zbil vlak le nekaj pičlih metrov pred ciljem, pravzaprav pred njihovimi očmi, so sklenili, da bodo Asimovo zadnje bivališče porušili in zažgali. »Občutek imam(o), da je tu nekaj zlega in gnilega!«

Črna mačka, ki so mu jo pred časom podarili in jo poimenovali Ciganka, se je nagajivo smukala pod našimi nogami. In dež še kar ni hotel prenehati.