Kuhal pujsoma in zažgal hlev

SPODNJA LUŠA – Noč na petek je bila za prostovoljne gasilce iz Bukovice, Stare Loke in Škofje Loke polna akcije in nevarnosti ob vijuganju v strme ovinke nad Soriško dolino. Iz svojih garaž so se morali po obvestilu o požaru na gospodarskem objektu peljati proti Spodnji Luši, nato pa se zagristi v strmo reber proti domačiji Pr' Vrtel, kjer živi družina Kastelic. Ta visokogorska kmetija leži na okli 600 metrih in z nje se razloži izjemen pogled na Selško dolino in čez Svetega Tomaža. »Zvečer sem, kot po navadi, dal kuhat krompir za dva pujska, ki ju rediva z ženo. Po tistem sem pozabil ugasniti plinski gorilnik, ki je v hlevu prav za te primere. Na žalost se je zgodilo, kar se je. Soseda nad nami z domačije Pr' Korlu, okoli 150 metrov od nas, Zdenka in Slavko Lavtar, sta prva opazila ogenj v gospodarskem poslopju. Najprej sta poklicala gasilce, nato sta obvestila še naju, nisva bila doma, in prihitela prva na pomoč. Sem se pa že sam prej, dol v dolini, spomnil, da nisem ugasnil gorilnika, in bil sem na poti domov, da bi ga ugasnil, ko so me poklicali, da gori hlev. Bil sem nekaj kilometrov od doma,« pove Ernest Kastelic.

Z ženo Marjeto sta se pred desetimi leti odločila za selitev iz Škofje Loke na Spodnjo Lušo, kot pravita, zaradi ljubega miru. Stara domačija je tam zgoraj že stoletja, in kot je povedala žena, je bila obnovljena pred 200 leti, zadnja leta pa se z obnovo trudi njen mož. »Gasilci so iz smeri Loke in Bukovice prihiteli do nas zelo hitro. Če ne bi bili tako spretni in požrtvovalni, bi šla poleg hleva še hiša, ki je tik ob njem. Saj se dobro vidi, da so se plameni že zaganjali vanjo, stopljeni so cvetlična korita in zahodni del strehe, strešniki so že popokali. Imeli smo srečo v nesreči,« pravi Marjeta Kastelic in nadaljuje: »Vso vodo za posredovanje so morali pripeljati do nas, saj je tukaj okoli nimamo toliko, da bi se dalo gasiti z njo, sploh pa ne takega požara.« Njen mož pravi, da je moralo zagoreti okoli pol enajstih zvečer: »Dežurni gasilci so bili pri nas do jutra, ponoči pa so gasili tri dolge ure. Res so se izkazali, saj bi lahko ostali brez strehe nad glavo. Škode po najinih grobih ocenah je za okoli 10.000 evrov.« Gospodar pove, da sta bila notri le dva pujsa, bilo je nekaj ročnega orodja in 200 malih bal sena za koze: »Koze so bile zunaj, na paši. Seno v hlevu je bilo suho in morda je zaradi tega tako hitro in močno zagorelo.« Kasteličevi so načrtovali prenovo hleva, zgradili bi novega, s starega pa so nameravali porabiti les z ostrešja, ki je bil še v odličnem stanju. Danes je vse požgano, zoglenelo in neuporabno.

»Vsa zahvala gasilcem in sosedom, ki so pomagali, šlo je za minute. Po mojem mnenju je manjkalo manj kot pet minut, pa bi šel ogenj še nad hišo, a je ostala nepoškodovana,« pove Marjeta Kastelic in nato malce hudomušno, a zagotovo za oporo možu Ernestu, doda: »Najprej je kuhal krompir, nato pa ga je še zapekel.«