KOPER – Nekaj dni pred božičem, v petek, 22. decembra 1995, je vnukinja 69-letne Nadežde Lilić v stanovanju na Cesti na Markovec v Kopru naletela na grozljiv prizor. V kuhinji je na tleh v krvi ležala negibna babica. Ženska, sicer doma v Sokobanji v Srbiji, je preživljala zimo pri hčerki v Kopru. Prve ugotovitve so bile, da jo je storilec večkrat zabodel, o preostalih okoliščinah naj bi dala odgovor preiskava.
Nihče niti v sanjah ne bi pomislil, da bi se kdo lotil mirne ženske, ki je skoraj neopazno živela v stanovanjskem bloku. Vprašanje, ali ropar, psihopat ali morda celo prodajalec od vrat do vrat, o čemer je bil pozneje govor, do dandanes ni jasno. O sledi, ki naj bi preiskovalce po daljšem času zbiranja obvestil pripeljala do neke akviziterke iz Ljubljane, so na policiji molčali. Primer, kot zatrjujejo vsa leta, ni končal v predalu, zagotavljali so celo, da so na koprski policijski upravi ustanovili posebno skupino za preiskavo tega skrivnostnega zločina. Toda omenjena skupina je začela delo že pred okroglim desetletjem, a ji še ni uspelo razvozlati ozadja tragičnega dogodka.
Na policiji so zagotavljali, da so vestno, korektno in redno preverjali vse podatke v zvezi s krvavim dogodkom. Toda kljub vsem prizadevanjem ostaja skrivnost, kaj se je dogajalo v stanovanju na Cesti na Markovec tistega usodnega dne decembra 1995. Doslej znano dejstvo je le, da je Nadežda Lilić umrla nasilne smrti, zgodilo pa se je v dopoldanskih urah. Po dolgih letih se zdi bolj malo verjetno, da bi se kdo spomnil kakšne sumljive osebe, ki je v tistem času postopala po koprskem blokovskem naselju.
Uganka ostaja
Umor Nadežde Lilić vsekakor ostaja velika uganka. Starejša, nemočna ženska, srbska državljanka, je že v prejšnjih letih večkrat prihajala na daljše obiske k hčerki Ljubici, ki je že nekaj desetletij z možem živela v Sloveniji. Tudi usodnega leta 1995 je prišla v Koper, kjer je nameravala zaradi boljšega počutja preživeti zimo. Lilićeva je živela v stanovanju na Cesti na Markovec št. 5., v odnosih s hčerko, zetom Ivanom in vnukinjo ni bilo nesoglasij. Bili so mirna in zgledna družina. Komaj kdaj je zapustila stanovanje v sedmem nadstropju, občasno je obiskala vnukinjo, ki je živela nedaleč stran. Sosedje so jo sicer poznali, a zgolj bežno, kajti za Lilićevo so skrbeli njeni domači. Niti v trgovino ni hodila, dneve je preživljala v stanovanju, zamotila se je z gospodinjskimi opravili.
Kot rečeno, pa je vnukinja, ko je 22. decembra 1995 vstopila v stanovanje, onemela od groze; na tleh je ležala negibna babica, veliki krvavi madeži so pričali, da se je na Markovcu zgodil zločin. Poklicala je očeta, alarmirala sosede, kmalu so prispeli policija in ogledniki. Poškodbe na telesu so kazale, da je šlo za nasilno smrt, naslednji dan je obdukcija odkrila pravi vzrok smrti; ženska je bila večkrat, najmanj trikrat zabodena.
Orožja niso našli, o drugih sledovih, ki so ostali za morilcem, preiskovalci zaradi interesa preiskave niso govorili. Toda nekaj mesecev po dogodku, ko je nad smrtjo Lilićeve še vedno visela popolna tema, je bilo jasno, da se bo preiskava zavlekla.
In se je res. Po več kot devetnajstih letih je vprašanje, ali bo koprskim kriminalistom sploh kdaj uspelo stopiti korak naprej. Za zdaj nič ne kaže, da bi bili na sledi morilcu z Markovca.
Vpletena ženska?
Predvsem še vedno ni znan pravi motiv krvavega dejanja. Pomembna podrobnost je dejstvo, da v stanovanje ni bilo vlomljeno, kar ponuja več različic o tem, kako se je storilec znašel v njem. So bila vrata odklenjena, je žrtev sama odprla vrata in obiskovalca morda povabila v stanovanje? Če bi bilo tako, je tej skrivnosti dodana nova možnost, namreč, da je ženska storilca morda celo poznala. Kako se je storilec v resnici znašel pred nemočno žensko, seveda ostaja zgolj ugibanje, očitno pa je, da je imel dovolj časa, da je po zločinu prebrskal stanovanje in odnesel nekaj denarja ter zlatnine. Toda vse skupaj je bilo komaj omembe vredno. Vsekakor je odnesel pičli plen v primerjavi z dejanjem.
Kriminalisti so opravili vrsto temeljitih informativnih pogovorov, preverili so vse ljudi, ki so se v kritičnem času gibali po stanovanjskem bloku. Omenjali so nekaj prodajalcev od vrat do vrat ter nekaj neznancev, ki so jih opazili v bližini. Po podatkih, ki jih je policija dolgo skrbno prikrivala zaradi interesa preiskave, naj bi bilo zanimivo naslednje odkritje: kot možna osumljenka naj bi se pojavila ženska, akviziterka, ki je v dopoldanskem času, ko se je zgodil umor, zvonila od vrat do vrat in prodajala nekakšne pripomočke!
Je mogoče, da je morila ženska? Akviziterko, doma iz Ljubljane, so poiskali, preizkusili naj bi jo na poligrafskem testu, vendar rezultati testiranja javnosti niso bili dostopni. Informacije v zvezi z osumljenko iz Ljubljane so že zelo stare, ker pa v tem času primera niso končali, lahko dokaj zanesljivo domnevamo, da preiskava ni dala dovolj trdnih dokazov za utemeljitev suma o vpletenosti akviziterke.
Nekateri stanovalci v naselju so po krvavem dogodku sicer opazili neznanca in ga podrobno opisali policiji, vendar opis ni prinesel rezultata. Šlo naj bi za moškega, starega od 30 do 35 let, visokega 180 centimetrov, temno rjavih, kratko pristriženih las. Bil je urejen, nosil je spomladanski plašč temno rjave barve, imel je zavihan ovratnik. Rekli bi, da gre za precej splošen opis, po katerem je res težko odkriti pravo osebo. Po naših, resda že nekaj let starih informacijah so se preiskovalci bolj nagibali k preverjanju možne osumljene akviziterke iz Ljubljane.