BRODE – Slovenski vozniki na Hrvaškem se pogosto soočajo s tamkajšnjimi varuhi reda in miru. Robert Remše iz Brod pri Vranskem pa si bo zadnji izlet na Hrvaško zapomnil za vse življenje, saj se je končal celo s pobegom v domovino. Zgodba se je začela 25. februarja letos, ko se je z dvema ženskama odpravil na enodnevni izlet v hrvaško Istro. Približno 10 kilometrov pred Puljem se je trojica ustavila na kavi, ko pa so nadaljevali vožnjo, sta jih z modro lučjo v civilnem avtomobilu ustavila dva neuniformirana policista in si začela z vseh strani ogledovati Robertov avtomobil.
Brez registrske
»Ko sta nas ustavila, se sploh nista legitimirala. Vprašal sem, zakaj sta nas ustavila, pa sta dejala, da iščeta poškodbe na avtomobilu, saj naj bi enak avtomobil povzročil prometno nesrečo približno 15 kilometrov pred Puljem,« je pojasnil Robert. Policisti so tako iskali renaulta scenica zlate barve, medtem ko registrske številke avtomobila, ki naj bi povzročil prometno nesrečo, po Robertovih besedah sploh niso poznali. Pri tem je poudaril, da med vožnjo prav gotovo ni nikogar izsilil, saj bi zagotovo opazil, da je avtomobil nato zapeljal s ceste. Glede na to, da naj bi prišlo do stika med obema avtomobiloma, pa je še čudneje, da so jih policisti zadržali, saj na Robertovem vozilu ni bilo niti ene poškodbe.
Po dveh urah čakanja so vendarle prispeli tudi prometni policisti. Fotografirali so avtomobil in Robertu odvzeli potni list. Ker je bila sobota in sodnik za prekrške ne dela med vikendom, mu je policist zapovedal, naj se do ponedeljka nastani nekje v bližini. »Ko sem mu pojasnil, da sopotnica nujno potrebuje zdravila za epilepsijo in jih ima doma, sem se dogovoril, da pridem naslednji teden nazaj v Pulj, da to stvar razčistimo.« Ker si je moral v Sloveniji urediti osebno izkaznico, vmes pa je še zbolel, je poklical puljsko policijo in jim zagotovil, da bo prišel, čim bo mogel, kar so po njegovih besedah sprejeli z razumevanjem. »Policist mi je dejal, da ni problema in da bomo to hitro rešili, saj me ne morejo kar tako obsojati brez konkretnih dokazov. Dogovorjeno je bilo, da bo organizirano vse za postopek – prevajalec, dokumentacija ...« je še dejal.
Prevajalca si plačajte!
Ko je Robert prišel nazaj v Pulj, pa se je izkazalo, da sodišče ni priskrbelo prevajalca. Še več, po novem bi ga moral plačati kar sam, čeprav je navzočnost prevajalca pri postopkih zoper tuje državljane norma, ki jo spoštujejo povsod po svetu.
»Sodnica mi je zabrusila, da prevajalca ni. Če pa ga zahtevam, me ima pravico zadržati tako dolgo, dokler ga ne dobijo, plačati ga moram sam,« je zgroženo pripovedoval Robert. Ker s sabo ni imel vreče denarja, se je odločil, da lahko obravnava poteka tudi brez prevajalca. »Že na začetku postopka se je takoj začutilo in videlo v njenem odnosu, da sem bil že kriv nesreče, saj je sodnica slišala stvari, ki jih je hotela slišati, vse drugo je negirala ali preslišala. Moje priče pa sploh ni hotela zaslišati,« se še čudi Robert.
Na koncu mu je sodnica izrekla kazen v višini 3000 kun za izsiljevanje prednosti, še dodatnih 3000 kun za pobeg s kraja nesreče ter 380 kun za stroške postopka, vse skupaj torej 6380 kun oziroma 848 evrov. »Na mojo zahtevo, da mi preda sodbo, mi je dejala, da jo dobim po plačilu položnic, ki mi jih je izstavila, in mi zabičala, da če ji ne prinesem potrdila o plačilu v roku ene ure, bo sodbo spremenila v kazen 21 dni zapora. Ta nastopi takoj, na sodbo pa se lahko pozneje pritožim,« pravi Robert.
Zaradi grožnje z zaporom se je takoj odpravil na banko, kjer pa je zaradi dnevnega limita lahko dvignil le 500 evrov. Odšel je nazaj do sodnice, ki pa je bila neomajna in mu je ponovno zagrozila z zaporom.
Pobeg
Ker je Robert tudi na drugi banki dobil enak odgovor, je ostal pred dejstvom, da ga čaka zapor. »Zaradi tega mi ni preostalo drugega, kot da grem na riziko in odidem iskat denar nazaj proti Sloveniji. Med potjo so me poklicali na mobilni telefon s policije v Pulju in me vprašali, kje sem, ker jih je poklicala sodnica in jim dejala, da bo počakala le še 20 minut. Odgovoril sem, da iščem denar, ker sem se ustrašil za svojo svobodo, saj bi me dala po svojih grožnjah takoj zapreti. S pričo sva nato srečno prešla mejni prehod proti Kopru,« je svoj pobeg opisal Robert.
Zdaj v domovini čaka na razplet in na pismeno obvestilo o sodbi. V Hrvaško si razumljivo ne upa vstopiti, čeprav bi bil zaradi nadaljnjih visokih stroškov, od pritožb, potnih stroškov na obravnave do odvetnikov, izrečeno kazen pripravljen plačati: »Vendar mi mora po plačilu kazni Republika Hrvaška pisno zagotoviti, da so umaknjene vse obtožbe proti meni. Do takrat pa: Adijo, Hrvaška. Ko greste tja, tako imejte vedno s sabo dosti denarja za takšne nepredvidljive dogodke, kot so se dogodili meni, če nočete po hitrem postopku pristati v zaporu.«
Policijsko darilo
Hrvaški policisti pa so mu dali še eno darilo. Ko se je javil na policiji, je Robert do sodišča za prekrške peljal za policijskim avtomobilom. Pred sodiščem mu je policist zagotovil, da lahko avtomobil parkira na prostoru, kjer plačilo parkirnine ni potrebno. Ko pa je Robert prišel s sodišča, je presenečeno ugotovil, da ga je hrvaški policist lepo nategnil: zaradi napačnega parkiranja so ga na avtomobilu čakale lisice.
