Kristjan pred hišnim pragom zapeljal v smrt

POLJŠICA PRI GORJAH – Veliko vrat je treba odpreti, preden se naredi korak skozi tista, ki se odprejo sama. Treba je imeti voljo in notranjo moč, da se stori ta korak, in najbolj pogumen je tisti, ki zna še drugim pokazati, kod naj gredo. Kristjan Bregant je bil mlad, a njegovo življenje je bilo kot plamen, ki razsvetljuje in prijetno ogreje.

S ponijem je želel na Vršič

V soboto se je s prijatelji namenil na še prav poseben preizkus, s starim kolesom pony je nameraval prikolesariti na vrh Vršiča. Pred hišo, kjer živi z mami in družino, so ga čakali prijatelji, polni dobre volje pred njegovim svojevrstnim izzivom, naskokom na naš najvišji cestni prelaz. Šestnajstletnik je dejal, da skoči s svojim gorskim kolesom samo še po nekaj gor do Zatrate, dober kilometer navkreber do hiše, kjer živi oče. Odhitel je in jim skozi ozke ovinke vasice izginil izpred oči. Čakali so ga, da se vrne po cesti z Zatrate, a potem... Potem so zatulile sirene reševalnih vozil, ki so šla prav v to smer, kamor se je odpeljal Kristjan.

Policija je sporočila: »Kolesar, 16-letni domačin, je med spustom z Zatrate zaradi neprilagojene hitrosti trčil v traktor, ki je pravilno peljal nasproti. V nesreči se je kolesar huje poškodoval, v ljubljanski klinični center ga je s kraja dogodka odpeljal helikopter nujne medicinske pomoči.« V ponedeljek je domačim upanje ob Kristjanovem tihem boju za življenje pretrgala kruta vest. Fant, ki je s svojim življenjem ustvarjal prav poseben mozaik sreče zase in vse okoli sebe, jih je zapustil za vedno.

Vsi so ga poznali in cenili

»Kako simpatičen fant je bil!« nam je na pošti v Gorjah povedala Francka Čebašek, naša dobra znanka s pohodov Sto žensk na Triglav, triglavska poštarica, ki skupaj z Zdenko Golob doda pohodu še poseben, poštarsko sproščen pridih. Nato smo onemeli, saj smo zaslišali, da je mladenič sin naše Zdenke.

»Toliko talentov je imel, da bi, če bi se jih razdelilo med pet fantov, vsi živeli odlično,« nam je povedala Čebaškova: »Se spomnim, da je v zadnjem razredu osnovne šole odnesel prav vse nagrade v šolskih tekmovanjih in tudi na jeseniški gimnaziji je bil eden najboljših. Hkrati je bil posebno motiviran športnik, tek na smučeh je bila njegova panoga in pod vodstvom trenerja Janeza Petkoša v našem klubu je bil na poti do špice tega športa, ne le v lokalnem okviru, ampak na svetovni ravni.«

Na pošti smo od vaščanov izvedeli za celotno paleto krutosti trenutka, ki je vzela Kristjana. Vsak stavek je bil povedan preudarno, a v množini, ki je razgrnil povezanost prebivalcev vasic, ki so potresene po rebrih in travnikih ob cesti med Bledom in pokljuško planoto. Mladi fant je bil res njihov, od vseh, vsak ga je poznal in ga cenil.

Vpijal je znanje in treniral

Ob strmem klancu pod skalno gmoto, ki jo reže ozka cesta, so bile svečke. Prižgani z odkritim spoštovanjem Kristjanovih prijateljev so plamenčki zamigljali ob vsakem, še tako nežnem pišu vetra. Vsak je skrival koščke lepih spominov, koščke srečnih trenutkov, ki so jih preživeli skupaj, naj si bo to med igro še iz daljnih dni ranega otroštva, učenjem, pubertetniških nagajivosti do športnih treningov.

»Moj Kristjan bi moral to soboto pravzaprav na izpit alpinističnega odseka, kjer je bil tudi član, pa mi je rekel, da bo šel na popravnega in ga seveda opravil. Neizmerno si je želel iti s pony kolesom na Vršič,« nam je povedala mami Zdenka. Besed tolažbe nismo in nismo zmogli najti. Radi bi ji povedali, da je bila ob svojem fantu ta, ki je lahko užila prav vsak trenutek. »Toliko je vedel, kar nisem mogla verjeti. Znanje je vpijal vase, ne da bi ga kdo silil v to, hkrati je zavzeto treniral...« Potem so spet pritekle solze, polne žalosti. Te drobne solze mamice so dokaz, da je v eni sami skrite več ljubezni, kot je velik ocean.