LJUBLJANA – Vsa slovenska sodišča (ustavno sicer o tem primeru še ni odločilo) so potrdila sodbo izraelskih kolegov, da mora prof. dr. Vinko Dolenc Eliyahu Mesiki plačati odškodnino, ki skupaj z obrestmi znaša kar šest milijonov evrov, saj je Izraelec po operaciji možganskega tumorja maja 1992 v ljubljanskem kliničnem centru ostal trajni invalid.
Za tako sodbo si je ugledni nevrokirug najverjetneje res kriv kar sam, saj naj bi ignoriral izraelsko sodstvo, v katerega postopek se ni hotel aktivno vključiti, sodbo pa je menda prvič videl šele leta 2012, ko je bila v hebrejščini poslana našemu sodišču v potrditev. Po zakonodaji se slovenska sodišča v vsebino tuje sodbe niso vpletala, in čeprav bi lahko Mesika po naši sodni praksi le sanjal o tako vrtoglavi odškodnini, sta tako okrožno kot tudi vrhovno ugotovili le, da je bilo vse skladno s slovenskim pravnim redom.
Izraelska kalvarija pa je Dolenca skupaj z njegovim odvetnikom Mitjem Vidmarjem pripeljala tudi na zatožno klop kazenskega oddelka okrožnega sodišča, vsaj organi pregona so bili prepričani, da se je poskušal s skrivanjem denarja izogniti poplačilu izraelskega pacienta.
Dolenc naj bi tako decembra 2012 po nasvetu Vidmarja notarju Miru Košaku predložil dve dovolili za ustanovitev zemljiškega dolga na dveh nepremičninah. V začetku leta 2013 sta bila zemljiška dolgova vknjižena, s čimer je po prepričanju tožilstva poskušal onemogočiti poplačilo najmanj 929.921 evrov dolga svojemu upniku Mesiki. Ker se je za to odločil kmalu po izdaji sklepa ljubljanskega okrožnega sodišča, s katerim so potrdili tuji sodni odločbi, je bilo to za tožilstvo še dokaz več, da je bil to premišljen nezakonit manever. Ker pa so bili zemljiški dolg in zemljiški pismi na podlagi sklepa okrajnega sodišča v Ljubljani zarubljeni in je bil pozneje vložen predlog za izvršbo, je dejanje goljufije ostalo pri poskusu. Vidmarja so preganjali zaradi pomoči pri kaznivem dejanju goljufije.
Pred sodnico Vladislavo Lunder se je zdravnik zagovarjal, da se mu med tem početjem ni v misli niti za hip prikradla izraelska zgodba, v tistih časih je bil celo prepričan, da bo na naših sodiščih padla in ne bo nikoli pravnomočno potrjena. »Več kot 25 let sem poskušal ustanoviti inštitut za nevrokirurgijo in po svoji upokojitvi bi tam vzpostavil učni center za stroko, ki bi deloval kot neprofitna ustanova. Zapletlo se je pri denarju in projekt je obtičal, zato sem iskal sredstva za dokončanje, zmanjkalo je malo manj kot milijon evrov. Pogovarjal sem se z različnimi ljudmi in slišal tudi za možnost zemljiških pisem, ki bi jih ponudil banki, in le to je vzrok, da sem na nepremičnini vpisal zemljiški dolg.«
Da tudi za pomoč pri poskusu goljufije ni šlo, saj v ozadju zgodbe sploh ni bilo kaznivega dejanja, je vztrajal soobtoženi Vidmar, ki je med zagovorom zabrusil tožilki Petri Vugrinec: »To, kar očitate vi, je tako, kot če bi jaz imel doma smučarsko kapo, vi pa bi mi hoteli naprtiti, da nameravam oropati banko!«
Tudi Dolenčev zagovornik Mitja Jelenič Novak in Vidmarjev Emil Zakonjšek sta že na začetku postopka bentila, da je obtožba nerazumljiva, neutemeljena in po njunem je pravi čudež, da je sploh prestala preizkus na sodnem senatu. V zaključnih besedah pred sodnico Vesno Podjed sta se ji junija letos še naprej čudila, Jelenič je »kot odvetnik šokiran nad tožilstvom«, Zakonjšek pa očitajoče dodal, da je to, kar v tej zgodbi »počne tožilstvo, izkrivljanje prava«.
Toda tožilka se ni dala; menila je, da je Dolencu in Vidmarju krivdo dokazala, zato je zanju zahtevala po dve leti zapora, za odvetnika pa še dodatno kazen v obliki dveletne prepovedi opravljanja poklica. Ko je spoznala, da je pogorela, pa je kar takoj glasno napovedala pritožbo na višjo sodno instanco.
Sodnica je namreč razsodila, da Dolenc in Vidmar nista kriva, in se je strinjala z obrambo, da opis očitkov zares nima zakonskih znakov kaznivega dejanja, »v obtožbi pač ne morem prepoznati zakonskih znakov goljufije. Je popolnoma pomanjkljiva, v njej ni celo niti z eno samo besedo konkretizirana pridobitev protipravne premoženjske koristi,« s katero bi torej zdravnik poskusil oškodovati izraelskega upnika. »Šlo je za popolnoma legitimen posel,« so bile sodničine besede v imenu ljudstva.
