Koroška deklica že v vrtcu, preiskava še tajna

Na okrožnem sodišču v Slovenj Gradcu so pred dnevi zaslišali več prič v tako imenovanem primeru koroške deklice, ki so jo pogrešali od jeseni 2010, ko jo je sodišče v starševskem sporu dodelilo materi Aleksandri Tuksar, do marca letos, ko so jo našli policisti. Ker gre za predkazenski postopek, javnosti ne obveščajo, vseeno pa se je izvedelo, da so na zaslišanje prišli dekličini sorodniki in sodelavci svetovalnice Akcija! – Matic in Jerneja Munc ter Natalija Markač. Zadnji trije so osumljeni odvzema mladoletne osebe, saj naj bi, potem ko jih je za pomoč prosil dekličin oče Boštjan Kaker, deklico skrivali leto dni.

Medtem poskuša 'koroška deklica' daleč stran od sodnih mlinov znova živeti življenje kot vsaka petletnica. Po 28. marcu, ko so jo policisti našli ob njeni babici in vrnili materi, gre njena žalostna zgodba najverjetneje proti srečnemu koncu. Razmere so še zelo daleč od idealnih, a zdi se, da bo zmagal razum in da se bo zato lažje izvila iz primeža travmatičnih dogodkov. Še posebno, če starši ne bodo izgubljali časa, denarja in potrpljenja v zapletenih postopkih na družinskem sodišču.

Naporna pogajanja

Preiskovalci so povedali, da ni ovir za redne stike med otrokom in očetom, ki je bil v priporu od junija lani do konca marca letos. Za deklico, ki si je medtem v vrtcu našla veliko novih prijateljev, je seveda bistveno, da lahko odrašča ob materi in očetu. Leto in pol ni videla ne očka ne mamice. Odvetnica Irma Pavlinič Krebs, ki zastopa dekličino mater Aleksandro, in Kakerjev odvetnik Boštjan Verstovšek priznavata, da so bili pogovori in usklajevanja zaradi nakopičenega nezaupanja, ki je mejilo že celo na sovraštvo, izjemno težki. A trud daje prve sadove. »Po mojih informacijah stiki potekajo nemoteno in kakovostno, mati v celoti in konstruktivno sodeluje, tako da z naše strani ni nobenih očitkov,« pojasnjuje celjski odvetnik, specialist za družinskopravna razmerja.

Njegova koroška kolegica je zgovornejša. Pravi, da je mati iskala stik z očetom in da je ves čas želela mirno urediti spor. Tudi zdaj, ko je deklica končno v njenem naročju, se zavzema, da bi hči med odraščanjem ob sebi imela očeta. »Kaker se je opravičil za svoje ravnanje, nato smo se v prisotnosti strokovnih delavcev dogovorili, da bo hčer obiskoval trikrat na teden po dve uri. Sodna odločba, ki so jo starši imeli pred izginotjem deklice, ni bila več uresničljiva in potreben je bil nov dogovor.« Oče obiskuje deklico na materinem domu v Mežici, tako da ima po dolgih mesecih zdaj znova priložnost vsaj malo občutiti, kakšno je življenje z obema, mamo in očetom.

»Bila sem najsrečnejša mati, ko so mi sporočili, da so jo našli. Želela sem jo vrniti v normalno okolje in ji zagotoviti odraščanje, kot ga imajo drugi otroci. Tudi zdaj želim tako. Ona mora imeti stik z obema, kar smo poudarjali tudi med postopkom. Oba mora spoštovati. Nikoli ni bil problem, da ne bi smela k očetu, temu nikdar nismo nasprotovali,« pravi Tuksarjeva.

Po vsem, kar je preživela, si želi predvsem miru. Strah, ki ga je čutila vse do konca marca, je izginil, a nezaupanje ostaja. Deklica bo že v bližnji prihodnosti odšla tudi na njegov dom, v mesto, na igrišče, v slaščičarno, s kolesom na potep ... Mati temu ne nasprotuje.

Nezaupljivi oče

Boštjan se trudi izpolnjevati očetovsko vlogo, a je še precej negotov. Nad njim visi sodba slovenjgraškega okrožnega sodišča, ki mu je zaradi zanemarjanja in nezakonitega odvzema hčerke sredi marca naložilo triinpolletno zaporno kazen, na katero se je pritožil. Težave ima tudi z ljudmi, ki naj bi skrivali deklico, vendar o tem ne želi govoriti. Mogoče je bil to tudi razlog, da ni prišel na dogovorjeni zmenek z nami na Ravne na Koroškem. Njegov telefon je najprej zvonil v prazno, nato ga je ugasnil.

Naslednji dan se je oglasil in izrazil zadovoljstvo, da lahko hčer vidi in da pri stikih ni težav. »Upam, da bomo čim prej lahko nadgradili stike. Ko so jo skrivali, niti sam nisem vedel, kje je.«

Zaradi nezaupanja in posledic so stiki zaenkrat omejeni, še vedno obstaja možnost vključitve strokovnjaka, ki bi nadzoroval srečanja. Če bo vse kot do zdaj, Pavlinič Krebsova ne bo hodila na sodišče. »Deklica bo kmalu že tako odrasla, da jo bo treba še bolj upoštevati. Vedeti mora, da ima očeta in mamo, da jo imata rada in da se zaradi nje ne prepirata. Strahov preteklosti ne bo odgnala, če ne bo čutila pozitivnih impulzov. Dobro je vedela, kaj se je zgodilo. Z družino Tuksarjevih sem opravila veliko pogovorov in v tovrstnem položaju se lahko na takšen način odzovejo samo veliki ljudje.«