LJUBLJANA – Vremenska napoved za letalce se je 22. avgusta 2012 ob 18. uri za naslednji dan glasila: »Popoldne je v severni ter deloma osrednji in vzhodni Sloveniji možna kakšna nevihta.« Taka napoved je obveljala vse do 23. avgusta ob 8. uri, ko so vremenarji objavili novo. Časa, ko bo možnost pojavljanja neviht, niso več opredeljevali le na popoldanske ure. Zapisali so namreč: »Pojavljale se bodo nevihte.«
Napovedali so jih že ob 6. uri
Tudi take napovedi bo poskušal pravni stroj ljubljanskega balonarja Mira Kolenca izkoristiti za to, da se dve leti po tragediji proti njemu ne uvede sodna preiskava, po kateri bi mu na sodnem procesu pretilo do osem let zapora zaradi povzročitve splošne nevarnosti iz malomarnosti. Njegov odvetnik Boris Grobelnik je celo prepričan, da tožilstvo hoče, »da sodišče na vsak način nekoga kaznuje le zato, ker je v nesreči umrlo šest potnikov«. Zato se je proti uvedbi preiskave pritožil, ta torej še ni pravnomočna.
Sodeč po izsledkih osnutka poročila o nesreči, končno bo komisija preiskovalcev letalskih nesreč in incidentov z ministrstva za infrastrukturo in prostor izdala v teh dneh in se najverjetneje ne bo bistveno razlikovalo od osnutka, je Kolenc marsikaj zamočil. Zavedati bi se moral, da se v vremenskih razmerah, kakršne so bile, ne sme odločiti za komercialni polet z največjim balonom na Slovenskem, pa je izbral napačno odločitev in balon z 32 ljudmi na krovu je 23. avgusta nekaj minut pred sedmo uro zjutraj vzletel z Barja pri hotelu Mons.
Šest članov komisije je precej kritičnih do Kolenčevega početja. Imajo namreč podatke, da je bila prva posebna vremenska napoved (tako imenovana karta SWL), na kateri je bilo označeno območje predvidenega nastanka neviht za širše območje Ljubljane za dopoldne, izdana že ob 6. uri. Vendar se pilot balona na dan poleta ni posvetoval z dežurnim meteorologom. Ni imel niti vzpostavljene radijske zveze s kontrolo zračnega prometa in je polovico leta opravil brez njene odobritve.
Ko pa se je nevihta hitro približala, se je Kolenc pred osmo uro le odločil, da bo pristal, in po mnenju komisije je bil neposredni vzrok za nesrečo napačna tehnika pilotiranja. Ob Ižanski cesti je balon prvič udaril ob tla, a ga je odbilo v zrak in zadel je v krošnje dreves, po več kot 100 metrih vlečenja po tleh ga je zajel ogenj zaradi eksplozije plina v jeklenkah. Posledice so bile katastrofalne, umrli so potniki Erika Ferlan, Ema Zelko in njen mož Peter ter člani družine, 11-letna Alja, oče Izidor Prevodnik in mati Bojana Groznik. Še 12 ljudi je bilo huje ranjenih, 14 pa lažje.
Neposredni vzrok za požar so bile poškodovane cevi pri trku v krošnjo, posredni pa odprti zaporni ventili na jeklenkah, ki jih pilot pred trkom ni zaprl, kar je bila po mnenju komisije še ena Kolenčeva napaka.
In čeprav pilotovo zdravstveno stanje ni vplivalo na nesrečo, Kolenc 23. avgusta 2012 ne bi smel vzleteti že zaradi tega, ker mu je dober mesec in pol pred nesrečo letalski nadzornik Javne agencije za civilno letalstvo naložil, da mora opraviti specialni zdravniški pregled v zvezi z vidom, ter mu hkrati prepovedal letenje z balonom, dokler ne bodo znani rezultati. Kolenc tega pregleda ni opravil, po nesreči pa se je izgovarjal, da junija 2012 od agencije sploh ni dobil ali prevzel take odločbe, torej tudi prepoved letenja zanj ni mogla veljati.
Interneta ni imel, prognostikov ne kliče
Domnevni krivec za smrt šestih ljudi se letošnjega maja pred preiskovalno sodnico ljubljanskega okrožnega sodišča Marjutko Paškulin ni zagovarjal, vztrajal je namreč pri tistem, kar je kmalu po nesreči povedal policistom.
Po Kolencu so bile vremenske napovedi za polet naravnost idealne, že ob 3. zjutraj pa se je napotil pred ljubljanske Križanke in pogledal proti zastavam na mestnem gradu ter ugotovil, da te v jasnem vremenu popolnoma mirujejo. Ob vzletu je pihal primeren vetrič, oblakov ni bilo, vidljivost je bila odlična, med poletom pa je v smeri Polhovega Gradca nenadoma opazil valečo se gmoto oblakov. Čeprav ni bilo nobenega opozorila iz kontrole zračnega prometa, je spoznal, da se bliža fronta, zato se je odločil za pristanek. Ta bi bil po njegovem mnenju popolnoma normalen, če bi potniki poslušali njegova navodila, prenehali fotografirati, se prijeli za ročaje, imeli mehka kolena, nekateri pa so ob pristanku jeli zapuščati košaro, čeprav jim je prej naročil, naj tega ne počnejo. Zato je balon dobil nov zagon in znova ga je dvignilo v zrak.
Komisija je sicer Kolenca pozvala, naj se opredeli do njenega mnenja, in kajpak ima obilo pripomb. Poročilo o vremenski napovedi se mu zdi nerelevantno, saj časovno spada v trenutek, ko je bil balon že v zraku. Kot so za Kolenca v mnenju o osnutku končnega poročila preiskovalcev zapisali v odvetniški družbi Zidar Klemenčič, pilot ni mogel niti med pripravami na polet predvideti nastanka neviht, vreme je bilo namreč jasno in brez posebnosti, kar je ves čas spremljal na spletni stani Hidrometeorološkega zavoda RS. Ko je vzletel, pa ni mogel vedeti za nenadno spremembo napovedi, saj balonarji v košari nimajo ustreznih instrumentov, kaj šele internetne povezave.
Prav tako ni bil nikoli običaj, trdi Kolenc, da bi piloti balonov pred poleti klicali prognostike, zakonodaja pa v obdobju ni predvidevala posebnih dovoljenj za komercialne polete. Po mnenju obrambe bi morali preiskovalci večji pomen pripisati tudi izjavi pilota drugega balona, ki je bil tedaj v zraku nedaleč od Kolenca. Tudi ta namreč trdi, da je bila vremenska napoved za predviden čas poleta normalna, razmere za polet pa popolne.
Toda take izjave so v popolnem nasprotju s spomini nekaterih potnikov, da je bilo jutro že pred vzletom vse bolj temačno, sin umrlih Zelkovih, Edo, pa je zjutraj pogledal na spletni radar in čez polovico Slovenije je bila velika nevihta: »Rekel sem si, v tem pa res nihče ne bo letel!«