Kolumbijec Luis ni pogrešani Jure

LJUBLJANA, CELJE – Jure Plevnik Golob, bilo mu je komaj 18 let, je izginil 7. aprila 2000, s celjske ekonomske šole se ni vrnil domov v Novo vas. Odtlej je pogrešana oseba. Nazadnje naj bi ga videl sošolec Rok Jeraša. Ta je pred leti v pogovoru za Slovenske novice opisal dogajanje tistega dne: »Jure mi je rekel, da mora v Mozirju nekaj urediti, in me prosil, naj ga peljem. Odložil sem ga pri nekem športnem klubu. Potem sva se odpeljala nazaj proti Celju. Vso pot mi je težil, da bi rad šel v Linz in mi bo veliko plačal, če ga peljem. Zavrnil sem, nisem pa vedel, kaj mu je rojilo po glavi. Odložil sem ga pri železniški postaji v Celju, tam sva se poslovila, in kolikor vem, je odšel iz Slovenije.«

Imajo možnost nekoga odpihnit'

Juretova mati, 71-letna Ika Plevnik, po 15 letih še ni obupala, da bo sina prej ali slej našla, in to je ponovila tudi včeraj pred ljubljansko sodno palačo, v kateri se je srečala prav z Jerašo. Kar nekajkrat ga je omenila v pogovorih o okoliščinah Juretovega izginotja. Leta 2011 je denimo za oddajo Tednik domnevno glede območja, kjer bi se po njenem utegnilo celo končati sinovo življenje, dejala takole: »Vem, da je Rok Jeraša ta teren poznal, da je njegov oče lovec tam gor in da imajo orožje, da imajo veliko možnost nar'dit' in nekoga odpihnit' mimogrede.«

Zaradi teh besed je Jeraša proti njej vložil zasebno tožbo zaradi žaljive obdolžitve in razžalitve, po njegovem mu je namreč hotela očitati, da je morilec njenega sina. Včeraj bi se moralo pred kazenskim sodnikom Zvjezdanom Radonjićem proti Plevnikovi začeti sojenje, a se je proces končal, še preden se je sploh začel. Jeraševa pooblaščenka, odvetnica Alenka Grad Pečnik, je nasprotni strani predlagala hitro rešitev problema: naj se obdolženka opraviči za izjavo na televiziji, poplača še polovico Jeraševih sodnih stroškov (gre za 240 evrov), njen klient pa v zameno proti njej ne bo vložil tudi odškodninske tožbe.

»Če se opravičim in rečem, da plačam te stroške, je ta zadeva za vselej končana?« je pobarala Plevnikova.

In če obljubi, da v zvezi z izginotjem njenega sina ne bo nikoli več omenjala Jeraše, »potem bo mir, prijatelji bomo, roke si podamo in gremo vsak na svojo stran«, je sklenila odvetnica.

Po posvetu s svojim odvetnikom Janezom Stuškom je Juretova mati šepnila, da ne zmore več, sprejela je ponudbo in sodnik je razglasil sodbo, kot je bilo dogovorjeno, Plevnikovi pa zabičal, naj odslej pozabi na Jerašo. Med vrsticami ji je celo dal vedeti, da je z opravičilom ravnala pravilno. Kdo ve, kako bi se namreč postopek zanjo končal, saj, tako sodnik, »vaša izjava res meji na razžalitev in moje osebno mnenje je, da je za razžalitev tudi šlo«.

»Vsaj glede sodišč se bom končno lahko mirno naspala,« je ob odhodu pokomentirala Plevnikova, Jeraša je molčal, njegova zagovornica Grad Pečnikova pa dejala: »Slišali ste sodnika, da ne sme več omenjati klientovega imena, in prav je tako, saj ni bilo nobenega razloga, da ga kadar koli sploh je. Nikoli ni bil obdolžen ali obsojen, ona pa ga je obkladala z zelo hudimi obtožbami. Kot mati jo razumem, toda tudi ona mora razumeti čustva drugih. Prizadetost še ne pomeni, da lahko žališ kogar koli. Za žalitve pa se je torej opravičila in spoštujem njeno razumnost.«

Okrutno umorjen nekje višje

Medtem pa je torej že več kot desetletje in pol skrivnost, kakšna usoda je doletela Jureta. Policisti so očitno že pred časom obupali nad mislijo, da ga bodo našli živega, na celjskem tožilstvu so zaradi suma njegovega umora vložili ovadbo proti neznanemu storilcu.

Tudi mati že zdavnaj ne verjame več, da je živ. »Zavedam se, da je mrtev. Hočem najti njegovo truplo, da ga bom lahko pokopala, vsak človek si zasluži grob, hočem ga najti, da bom lahko hodila k njemu in mu na grobu prižgala svečo. Nikoli ne bom prenehala iskati odgovorov na vprašanje, kje in kako se je končala njegova pot, čeprav bom resnico o tem, kako, le težko izvedela. Tako pa sem zmedena. So obletnice, je novo leto, njegov rojstni dan, vsako leto me pričaka nekaj križevih poti in prižiganje sveč po poteh, po katerih je stopal in hodil.«

Koliko denarja je že zmetala za razne jasnovidce, ki naj bi ji svetovali pri iskanju? »Na to nisem nikoli gledala tako. Ne samo denar, tudi življenje bi dala, da bi ga le našla. To bi za resnico storila vsaka mati. Poiskala sem tudi Italijanko Mario, ki so jo na hrvaški televiziji predstavili v Latinici, saj je neko dlje pogrešano osebo našla mrtvo v avtu na dnu jezera. Povedala mi je, da je tudi Jure zagotovo mrtev in da je bil umorjen na krut način nekje višje v skalnatih in gozdnatih površinah. Prepričana pa sem, da se je njegova pot končala kmalu po tistem, ko se ni vrnil domov.«

Čeprav torej Plevnikova sluti, da sina nikoli več ne bo videla živega, je morda tudi v njej kanček upanja vzbudil klic enega od celjskih kriminalistov konec lanskega leta, da je v ljubljanskem azilnem domu Kolumbijec, ki trdi, da ima slovenske korenine, govori slovensko, se predstavlja kot Plevnik, ljudem pa se zdi neverjetno podoben njenemu Juretu.

»Šla sem v Ljubljano, se srečala z njim. Imenuje se Luis Arce Plevnik. Prijeten mladenič, a je v resnici bolj malo podoben mojemu sinu. Imel pa je res kar nekaj težav, saj so ga vsepovsod prepričevali, da je Jure. K nam je dopotoval z dekletom, da bi poiskal svoje korenine, a kolikor vem, se je pred nekaj meseci vrnil v Kolumbijo, ker mu niso podaljšali vizuma,« de Plevnikova.

Zakaj je Luis dopotoval v domovino svojih prednikov po babičini strani, je lani objavil na spletu. »Za vse, ki razumete slovensko: nujno iščem službo. In ne zaradi le 'delati', v glavnem, da lahko ostanem v Sloveniji. Vsi ostali se selijo kam drugam, paradoksalno, jaz hočem tukaj ostati. Če veste kaj, ali mi lahko iskreno pomagate, prosim. Hvala. Sem inženir str. po poklicu. Imam delovne izkušnje 8 let, govorim 4 jezike, med drugim španščino in angleščino. Vodenje kakovosti, zalog, proizvodnja, logistika, razprodaja, marketing, prevajanje oziroma učenje španščine...«