Kolpa je vzela Tinča

ADLEŠIČI – Bil je super človek, njihov dobri prijatelj! Tudi prijatelj Tončke Jankovič, vodje kampa v Gorenjcih pri Adlešičih, ki smo jo poklicali, bila pa je še vedno v šoku. Kako tudi ne, saj je tako rekoč pred njenimi očmi za vselej odšel 37-letni Martin Cerar z Imenj pri Moravčah.

S petimi prijatelji je prišel ta konec tedna na Kolpo. Družiti se, veseliti, biti aktiven. Dva sta šla že proti domu, četverici pa še kar ni bilo dovolj. »Gremo se kopat!« S prijateljem je Martin vzel kanu, se prevračal, užival življenje. Vnovič je iz tople Kolpe lezel v kanu. A ni več zmogel. V obraz je postajal vse bolj moder, pozneje so ugotovili, da je imel tudi močno pogrižen jezik. Trpel je za epilepsijo, a tega, razen enega, ni vedel nihče. Niti Tončka ne.

»Pojdi gor, pojdi gor!« je vpil prijatelj v rešilnem jopiču, ki je slab plavalec. Martin, brez rešilnega jopiča, odličen plavalec, pa ni zmogel več. Menda je prijatelju še z zadnjimi močmi izustil: »Adijo.« Le meter in pol globine je bilo tedaj usodno, pretežavno, tako za Martina kot tudi za njegovega prijatelja, ki je ves paničen prinesel to tragično vest šele kakšnih 10 do 15 minut po Martinovi utopitvi. »Panika, panika, Tinč se je utopil!« je kričal.

V kampu je bilo nekaj reševalcev, ki so Martina takoj povlekli iz vode. Tam je bila tudi neka zdravnica, ki ga je začela oživljati. Po pol ure je obupala.

»Enkrat se mu je nekaj podobnega zaradi epileptičnega napada že zgodilo, mi je zaupal njegov prijatelj, edini, ki je vedel za njegovo bolezen,« je še sklenila pretresena Tončka, ki je ostala brez dobrega prijatelja, brez Martina, zaradi katerega se je Tončkin kamp zavil v črno.