KOČEVJE – Matilda je na Kočevskem kruto udarila po brezdomcih, v zadnjih dveh mesecih je njihove vrste skoraj prepolovila. V sredo je po reki s seboj odpeljala že tretjega. Med rajne je odšel Darko Ožanič, trenutka slovesa pa baje ni videl nihče. Kot smo izvedeli, je šepavi in bolehni možakar krhke postave v Rinžo zdrsnil po četrti uri popoldne na območju, ki je znano kot priljubljeno zbirališče kočevskih kraljev ulice.
Truplo je z mostu pri likovnem salonu in župnijski cerkvi sv. Jerneja opazil najstnik Timon, prestrašen je skočil do bližnjega lokala in natakarico prosil, naj pokliče policiste. Ti so Ožaniča našli kakšnih sto metrov naprej proti zapornicam, zaman so poklicali reševalce, na pomoč so jim namreč lahko priskočili le domači prostovoljni gasilci, da so s čolnom njegovo truplo pripeljali do brega. Uslužbenci domačega zdravstvenega doma se sicer niso vdali v usodo, nesrečneža so oživljali polnih 45 minut, »a kaj, ko se je brezhibno organizirana in pravočasna akcija končala brez uspeha. Voda je utopljencu brž zalila notranje organe,« je bil razočaran predsednik kočevskih prostovoljnih gasilcev Igor Kalinič.
Policija sporoča, da Ožanič ni bil žrtev kaznivega dejanja, ena od njegovih znank pa nam je razkrila, da je bil Darko zadnji mesec zelo žalosten. »Ko je umrl njegov prijatelj iz zavetišča, ga je hudo prizadelo. Naokoli je blodil zmedeno in otožno, veliko časa je sede sameval prav ob Rinži. Da bi zaradi tega kaj bolj pil, pa nisem opazila.«
Voda jih rada jemlje Kočevske vode so krute, saj rade jemljejo ljudi. Rudniško jezero v bližnji Šalki vasi je v zadnjih nekaj desetletjih postalo grob že za deseterico. Domačini se spominjajo nesrečne smrti dveh domačinov, za katera je bilo usodno drsanje na južni strani jezera, ledena ploskev je popustila pod njuno težo. Pred tremi leti na silvestrovo je Rinža pri zapornicah vzela mladostnika. V porumenelih arhivih pa smo denimo odkrili, da je leta 1974 zaradi vinjenosti v to reko padel krajan in se pri garažah avto-moto društva poslovil od življenja. |
Voda in bogate krošnje vrb so za može, ki pregovorno radi pogledajo v kozarec, naravno zavetišče v lepem vremenu, ob hladnem, dežju in v zimi pa se umaknejo v ličen pritlični prostor pred leti urejenega zavetišča. Tam imajo preskrbljeno bivanje, tudi topli obrok jim ponudijo. V skupini jih je od pet do sedem. Onemogla sta že odšla v domsko varstvo, mlajši pa se težko odrečejo svobodi in kajpak litru najcenejšega vina z gosko na etiketi.
»Takšnih bo še več. Ni dela, ni služb, ni denarja. Tako je krog sklenjen. Tugo zato mnogi utapljajo v alkoholu. Tako se začne. Konča pa se lahko tudi v vodi,« je bilo slišati od nekoga, ki so prodajali zijala, ko so si reševalci prizadevali, da bi vrnili Ožaniča med žive. »Čeprav so vse večji reveži tudi tisti, ki imajo delo in službo,« je modro pribil.
Direktorico lokalnega centra za socialno delo Danico Fegic, ta inštitucija skrbi tudi za zavetišče, je Darkova smrt močno razžalostila. »Svoje čase je tudi on imel službo. Zaposlen je bil na Itasu, potem je bil nekaj časa vratar v državni ustanovi. Že dolgo je bil v zavetišču. Seveda se naši oskrbovanci lahko svobodno gibljejo, morajo pa upoštevati hišni red v zavetišču. In ga,« jih pohvali Fegičeva.
