Kočevarjevi so mamico Marijo poslali v nebesa

STRANJE – »Tako hudo mu je,« je ob pogledu na očeta zavzdihnila najstarejša hči. Zdi se mu, da je ostal popolnoma sam. Brez tistega rebra, tako nenadoma, iz katerega naj bi vsemogočni ustvaril njegovo družico. S katero sta plula mimo vseh možnih čeri in ustvarila sedem orjaških src. Sedem otrok, najstarejšo Katarino, Petra, Rozalijo, Mateja, Anjo, Roka in najmlajšo Žano. Zdaj so ostali – brez mame. Marije.

Njen Peter jo je pri sv. Ahacu v Stranjah v Posavskem hribovju nad Sevnico položil v – mirna naj ji bo – zemljico. Uresničili so mu željo, da je bila lahko zadnjih 24 ur pri njih doma, ležala je v zaprti krsti. »Ker je bila tako boga,« je poudarila 27-letna Katarina ter se spomnila nešteto pogovorov, ki so se po nedeljskih kosilih pletli prav tam, kjer je zdaj počivala.

Zadoneli so zvonovi in tudi celjski škof je opravil svoje. Ni je več. Ostali so le spomini.

Najboljša mati

»Letošnje leto bi bilo prekrasno, če ne bi …« je premišljevala Katarina, ki je mami ob petletnemu vnuku Žanu podarila še Saro, ta še prve svečke ni upihnila. Zakonca Kočevar sta se ob koncu avgusta odpravila tudi na morje, in to po dolgih trinajstih letih. Za konec tedna sta šla skupaj z najmlajšimi tremi v Ankaran. Na takšni kmetiji je kakršno koli poležavanje pač prepovedano. Kar predobro vedo tudi njuni otroci, ki so že zdavnaj zrasli v vzgojene, med seboj povezane, skromne, skrbne in odgovorne ljudi. Takšna je bila tudi 49-letna Marija. Pravzaprav bi lahko že zdavnaj prevzeli vodenje kmetije, nam je prišepnila Katarina, če ne prej, gotovo od prve očetove operacije pred petimi leti. Saj zna tudi Katarina že lep čas voziti traktor, spravljati les, krmiti živino, to in ono, normalno, tudi dobro kuhati. V čemer je bila njena mamica sploh izvrstna. »Tako je bila skrbna in zaščitniška, nimam besed,« je v tistem hlipnila. »Vse je imela enako rada, se tako malokrat razjezila, tudi zaradi nje smo imeli vedno vsega dovolj.« Potem pa se je spomnila, da je njena mati še prejšnji četrtek posadila česen, antibiotik za njihovo prihodnost, »ah, kot da bi slutila …«

Klavrne koline

»Za nas je bila svetnica,« je dodal Peter mlajši, ki na Južnem Tirolskem študira teologijo in bi se moral domov vrniti šele 20. decembra, takrat bi morale biti na vrsti glavne koline, takrat bi šla pod nož tudi – največja prašiča.

Čeprav sta to soboto tista manjša, so bili že dnevi prej v znamenju priprav – na koline. V hosto so se odpravili še po drva, da, za v to prekleto centralno, ki je potem v soboto, nekaj po petih zvečer, zaradi apnenčaste obloge, ki se je nabirala in nabrala in naposled onemogočila normalen pretok vode, tako silovito eksplodirala in jim vzela – eno in edino mamo.

Katarina je tik pred tem dala spat Saro. In šla z najmlajšim bratcem Rokom pospravit hlev, nahranit krave in ovce. Tudi preostali so delali, v hiši so poleg male Sare ostali pravzaprav le mama, ta je v vročem kropu ravno obarjala krvavice, ob njej sta bila v kuhinji še nerazdružljiva Žan in njegova dve leti starejša tetica Žana … Ter Anja, bodoča vzgojiteljica, ki je za jedilno mizo trebila solato. Menda so se imeli res luštno, se brezskrbno šalili, Marija jim je kazala, kako se stvari streže... Potem pa se je cela vas zdrznila.

Razdejanje in opekline

»Ravno sem bila pri prašičih …« se je le s težavo spominjala Katarina, takoj pritekla iz hleva in pod seboj zagledala domačijo, iz katere se je vse kadilo. Zaslišala je jok svoje hčerkice in zdrvela naravnost proti njej, jo zavila v odejo in jo odnesla pod milo nebo. Videla je mamo, ki je nemočno ležala na tleh. In svojo sestro, 17-letno Anjo, ki je prav tako prišla iz hiše, a bila zaradi kropa, ki je pljusknil vanjo, povsem opečena. »Mami leži na tleh,« ji je v neznosnih bolečinah komajda izrekla. »Bila je neverjetno močna, vseskozi pri zavesti.«

»Pojdi v sobo,« ji je v paniki dejala Katarina, potem ko je videla na njej ožganine, »pa saj je bilo videti, kot da bi jo kdo zakuril«! Anja je jokala: »Zebe me, zebe me.« Pa četudi je v njej gorelo, čeprav so ji že nekaj minut zatem reševalci izmerili vratolomnih 40 stopinj! »Sleci se,« jo je v tistem razdejanju še rotila starejša sestra, Anjin zgled. »Ne bom se, vse je usrano,« naj bi ji v šoku odvrnila nesrečnica. »Sleci se!« ji je še enkrat zaukazala in ji izročila moževo ohlapno trenirko pa še svojo jakno. Potem so Anjo vendarle odpeljali v ljubljanski UKC, jo tam pri priči operirali in ugotovili 40-odstotne opekline. A na srečo niso zajele, vsaj to, njenega obraza.

»Komaj čakam, da jo vidim,« je dejala Katarina tik pred pogrebom, ki se ga je udeležil tudi poln avtobus Anjinih sošolk in sošolcev. »Tako rada bi šla že do nje.« V teh kot tona težkih časih je Katarina prevzela prav vse konce. »Sploh si ne predstavljam, da bi bila v teh žalostnih dneh še jaz povsem fertik,« poskuša biti predvsem železna opora mlajšim bratom in sestram. In ubogemu očetu.

K njej v večnost

Ki je z Matejevo pomočjo v tisti podivjani uri iz kuhinje odnesel mamo, v kateri je bilo le še za trohico življenja. Bodoči lesni inženir ji je tipal pulz, dajal umetno dihanje, upal na vstajenje, potem pa prišel na dvorišče in pred vsemi razgrnil žalostno novico: »Ni več pomoči …« Stranje je preplavila nepopisna žalost.

Preostala dva, Žana in Žano, ki sta bila ob eksploziji samo v nogavičkah, so tedaj hitro prenesli v avto in ga pošteno ogreli. Žan je bil ob eksploziji le dva metra od babice, revčka so našli, ko je stal sredi vrele kuhinje – v razbeljenem kropu. Tudi njega je zato še kako speklo. Zaradi ran, ki so se mu zagnojile, le stežka hodi. Tudi njegovo tetico Žano je opeklo, a precej manj, »z njo je že vse v redu,« je z olajšanjem obveščala Katarina. In se zazrla proti prostrani hribovski kmetiji, viru njihovega zaslužka, saj veste, ki je odvisen od letin, te pa so boljše, a tudi slabše, včasih celo tako klavrne, da so imeli – le za poplačilo položnic. Zdaj, ko so Kočevarjevi tako iznenada izgubili še neprecenljivo Marijino moč, bo še težje.

Tam pri sv. Ahacu so se ob spominu nanjo zrušili tudi najbolj jekleni. Ki so prišli od vsepovsod. In bili priča čustvenemu prizoru, ko je oče sedmih otrok, tik preden se je poslovil od svoje Marije, poljubil belo vrtnico.

In jo zatem odvrgel k njej v večnost.