Ko so ugrabili brutalno mučeno Zorico,
 doma pekel na žaru?

LJUBLJANA – »Ne morem priznati ničesar, česar nisem storil. Nisem ugrabil in ubil Zorice Škrbić.« Tako je včeraj svoj zagovor na ljubljanskem okrožnem sodišču začel Milan Trivković, ki mu tožilstvo očita, da je skupaj s že obsojenimi Željkom Petrovićem, Blagojem Sazdovom in Senadom Livadićem storil kaznivo dejanje hudodelskega združevanja in skupaj s Petrovićem in Sazdovom še kaznivo dejanje ugrabitve. Hkrati je pristavil, da bi očitke na svoj račun, če bi bili ti resnični, tako kot preostala trojica, priznal in sprejel ponudbo tožilstva za dve leti in devet mesecev zapora. »Ne poznam ljudi, ki so že priznali. Takrat sem bil doma, skupaj s prijatelji smo imeli roštilj in igrali pingpong,« je nadaljeval in povedal, da je po krivici v priporu že skoraj leto dni in da je, ker se njegovo ime vseskozi pojavlja v medijih, težko tako njemu kot njegovi družini. Na koncu zagovora je besede namenil tudi družini pokojne Zorice, katere članov na tokratni obravnavi v dvorani ni bilo. Sporočil jim je, da pri vsem nima zraven nič in da jim lahko pogleda v oči.

Specializirana državna tožilka Mateja Gončin je v predstavitvi obtožnice izpostavila, da so ugrabitev načrtovali dlje in da so vnaprej pripravili tudi načrt poti do kraja, kjer so Zorica mučili. Med drugim so na lažno ime kupili alfo romeo 156, s katero so načrtovali ugrabitev Škrbićeve. Vsak izmed četverice je imel vnaprej določeno vlogo, pri čemer je bila Trivkovićeva ta, da z opazovanjem nesrečne Zorice pridobi podatke o njenih vsakodnevnih navadah in tudi o tem, kdaj in po kateri poti se je peljala s kolesom na delo. Trivkovićevo opazovanje naj bi trajalo od 13. maja lani pa vse do 26. junija lani, ko so Zorico okrog 18.45 ugrabili v Ziherlovi ulici v Ljubljani.

Trivković naj bi kraj dogajanja zapustil še pred mučenjem

Petrović in Sazdov sta Zorico v bližini njenega doma z alfo, ki je imela koprske registrske oznake, zbila s kolesa in jo zvlekla v avtomobil. Temu je na poti proti gozdu sledil audi A6, za volanom katerega je sedel eden od (še) neodkritih sostorilcev. Pozneje, ko so koprske tablice zamenjali s tistimi z ljubljanskega registrskega območja, je za volan alfe sedel Trivković. Posnetki nadzornih kamer in izjave več prič dokazujejo, da je po ugrabitvi za alfo peljal voznik audija A6, tega pa naj bi po prepričanju tožilstva priskrbel Livadić.

Sprva so ugrabitelji zapeljali v gozd pri Cesti v Zgornji Log, a jim je načrte prekrižal delavec, ki je odpravljal posledice žledoloma, pri tem pa celo prepoznal Trivkovića. Pozneje so po ugotovitvah preiskovalcev Sazdov, Petrović, Trivković in neznani storilci pripeljali na Cesto v Gorice, kjer je zapuščena brunarica, se odpeljali še kakšnih 300 metrov v gozd, potem pa Škrbićevo prisilili, da je šla še približno 200 metrov globlje v gozd, kjer so jo privezali za drevo, pretepali in mučili. Na tem kraju so našli tudi DNK-sledi obtoženega Petrovića. Triković je kmalu gozd zapustil in naj ne bi sodeloval pri mučenju, tako da sta se nad Zorico začela zverinsko izživljati Petrović in Sazdov.

Na krvave rane naj bi ji stresali sol, da bi iz nje izvlekli podatek o tem, kje je skrit izplen roparjev sefov SKB, v katerega je bil vpleten Zoričin partner Dejan Vidmar. Po mučenju, ki je trajalo skoraj do štirih zjutraj, sta Petrović in Sazdov nesrečnico odpeljala do Podpeči in jo odvrgla iz avta, eno od zlomljenih reber pa ji je tedaj usodno prebilo pljuča. Na eni od bližnjih stranskih makadamskih cest so zažgali alfo, takrat pa je na sceno stopil Livadić, ki je priskrbel audija, s katerim so se odpeljali, nato pa ga je prodal v Srbiji.

V BiH šel k starim staršem

Med zaslišanjem je Trivković povedal, da je bil vseskozi doma skupaj z, kot je naštel, devetimi prijatelji, »ker gostov ne morem puščati samih«. Spominjal se je, da sta bila doma tudi njegova oče in mama in je bila družba pri njih do okoli polnoči. Ko je odšel zadnji gost, je še nekaj časa gledal televizijo in šel spat. Dan po Zoričini ugrabitvi so krajani nekaj govorili o tem, kako so na travniku, ki je okoli 200 metrov oddaljen od njegove hiše in ki iz nje ni viden, opazili alfo. Povedal je še, da se do gozda, kjer so mučili Škrbićevo, iz domače hiše ne da priti po bližnjici, in sicer zaradi rečnega kanala. Gozd mu je poznan predvsem po brunarici, kjer so nekoč potekali pikniki in do katere se da brez težav priti z avtomobilom. Zabav se je, tako kot »cel Vič«, udeleževal tudi sam. Spominjal se je še, da je bil lani »šestega v mesecu«, in ne v začetku julija, kot ga je vprašala tožilka, v Bosni in Hercegovini pri starih starših tri do štiri dni in da se je prek Hrvaške direktno vrnil domov. Zanikal je, da bi bil kadar koli v Viru pri Zadru, kjer naj bi ga v družbi s Sazdovom opazila ena izmed prič. »Mogoče se je zmotila,« je povedal.

Sojenje se bo z zaslišanjem prič, med katerimi bodo tudi svojci pokojne Škrbićeve in njen partner Dejan Vidmar, nadaljevalo prihodnjo sredo. Tik pred koncem sojenja je Trivkovićev zagovornik Blaž Kovačič Mlinar predlagal, da sodišče opravi poizvedbe na PU Ljubljana, ali držijo trditve njegovega klienta, da je že vse od dogodka sodeloval s policijo in prostovoljno dal svoj DNK. S tem se je strinjala tudi tožilka.

S priznanjem krivde je Petroviću, Sazdovu in Livadiću s tožilstvom uspelo izpogajati milejše kazni, kot bi jih zanje zahtevala na koncu procesa. Petrović, ki je bil skupaj s Sazdovom obtožen tudi povzročitve hude telesne poškodbe, je dobil 15 let zapora, Sazdov 14 let zapora, Livadić, ki je bil obtožen še pomoči pri ugrabitvi, pa dve leti in dva meseca.