Ko je iskal vodo, 
si je kopal grob

LJUBLJANA – Nobenega dvoma ni, da si je 62-letni nemški državljan Karl Weiss avgusta 1998 na Veliki Ilovi Gori skopal grob. Nemec je z bajalico iskal vodo in skopal več kot tri metre globoko jamo, iz nje pa so ga policisti izkopali maja 2002. Truplo je bilo seveda povsem načeto, a so forenziki s skrbno obdukcijo ugotovili, da je moški umrl nasilne smrti, vidne so bile namreč poškodbe glave.

Kot se za vaške govorice spodobi, so ljudje kmalu po Weissovem izginotju vedeli vse in še več. Govorice so znova prišle na površje po najdi trupla, in takrat so nekateri glasneje začeli govoriti, da ga je v smrt pahnila njegova tedanja partnerica Ljubica Vozlič iz Kisovca. Čivkanje ptičkov je prišlo na ušesa preiskovalcem. Tudi oni so postali pozorni na različna pojasnila o tem, kam je kar na lepem izginil Weiss. Vozličeva je njegov nenadni odhod pojasnjevala enkrat tako, drugič drugače, namreč da je povzročil prometno nesrečo in je zaprt v Nemčiji, da je šel na morje, da si je našel drugo žensko itd. Skratka, zbrali so dovolj dokazov za kazensko ovadbo in pozneje obtožbo, čeprav niso našli morilskega orožja niti drugega materialnega dokaza.

A prvo sojenje se ni izšlo po pričakovanjih tožilstva, saj je obtožena s pomočjo odvetnika Mitje Pavčiča dokazala, da ni kriva. Zmaga je bila le začasna, saj so višji sodniki sodbo razveljavili in jo vrnili okrožnim sodnikom v drugačni sestavi. Višje sodnike so zbodle predvsem različne zgodbice, ki jih je Vozličeva pripovedovala o Weissovem izginotju.

Obtožena zavrača očitke tožilstva, krivdo za Weissovo smrt pa je zvalila na sovaščana Franca Rometa. Ta je rad zahajal k njej, ljubosumje pa je bilo po njenem prepričanju krivo, da je Rome pokončal Nemca. A sodišče ne bo slišalo njegove zgodbe, saj ga ni več med živimi. Na sodišče je prišlo celo anonimno pismo, v katerem piše, da je obtožena Rometu kuhala mušnice in ga s tem spravila v prezgodnji grob. A uradna smrt je povsem drugačna od resnice pisca pisma, po uradnih podatkih je bil zanj usoden rak.

Na vnovičnem sojenju so nameravali posebno pozornost posvetiti pričanju Ljubičinega sina Stjepana iz prvega zakona, ki je na materin račun nanizal vrsto obtožb, a se je izkazalo, da sta si bila večkrat v laseh. Med drugim je menda nad njo celo dvignil roko, da je morala posredovati policija. Talo se bodo morali zadovoljiti s tem, kar je že povedal, saj je tudi on že pokojni: tri mesece po tistem, ko je bila Vozličeva oproščena, se je vrgel pod vlak.

Sodišče bo poskušalo resnici priti do dna še z zaslišanjem Weissovih otrok, ki živijo v Nemčiji, prek videokonference. Zanima jih predvsem, kam je šel denar s pokojnikovega bančnega računa, saj je koristoljubje glavni očitek tožilstva, zakaj naj bi Vozličeva nad ljubimcem dvignila roko. Kdaj se sojenje nadaljuje, ni znano, saj je preloženo za nedoločen čas.