LJUBLJANA – Za v sredo napovedani predobravnavni narok pred sodnico Špelo Koleta zaradi umora na zahrbten način iz brezobzirnega maščevanja so na okrožnem sodišču preklicali in ga bodo izpeljali po sodnih počitnicah. Narok bo zgolj formalnost pred začetkom sodnega procesa, saj 59-letni dr. Milko Novič ne bo priznal trditev iz obtožbe, da je vzel življenje nekdanjemu direktorju v Kemijskem inštitutu, dr. Janku Jamniku. Iz pripora na Povšetovi se nam je oglasil s pismom, odločno zanika vpletenost v zločin. »Naj enostavno le rečem, da v življenju nisem nikomur storil nič žalega, to velja tudi za pokojnega Jamnika. Čas bo pokazal resnico.«
Kot Cruise in Bond?
Toda avtorica obtožbe, specializirana tožilka Blanka Žgajnar, bo nedvomno vztrajala, da je kriv in zrel za obsodbo na najvišjih možnih 30 let zapora. Tožilka po eni strani bojda celo razume nekatere v preiskavi zaslišane Novičeve znance, ki ne morejo verjeti, da bi bil sposoben zagrešiti nekaj tako groznega – 16. decembra na parkirišču pred viško gostilno z valterjem usodno ustreliti Jamnika. Ta je zaradi prehudih ran nekaj dni pozneje umrl v kliničnem centru.
»Res je verjetno težko razumeti in sprejeti, da je takšno dejanje storil nekdo, ki ga poznamo, s komer smo delali. Vendar pa... Če bi to lahko predvidevali, če bi vedeli, da se bo to zgodilo, bi preprečili. Neizpodbitno dejstvo je, da zbrani dokazi obremenjunejo prav Noviča. Materialni dokazi, ne indici, govorice...«
Na sojenju bo nastopila prepričana, da se je maščeval Jamniku zato, ker mu je ta leta 2009 izročil delovno knjižico. Tožilka za kritični večer Noviču priznava alibi do 19.28, takrat naj bi ga doma v Žaucerjevi ulici videla hči, ki se je odpravljala ven. Do Tbilisijske, kjer se je zgodil umor, naj bi bil kak kilometer in pol. Jamnik je bil ustreljen med 19.38, ko je na parkirišču zaklenil vrata svojega avtomobila, in 19.40, ko je Tine H. s svojim vozilom pripeljal na to parkirišče, parkiral ter naletel na ležečega in okrvavljenega človeka. Po izračunih kriminalistov naj bi imel Novič dovolj časa za morilsko misijo, pa naj se je od doma do Tbilisijske odpeljal z avtom ali kolesom.
Dan pozneje, 17. decembra torej, so ga poklicali na policijo in privolil je v odvzem sledi. Sodeč po ugotovitvah forenzika Franca Sabliča je bil smodnik na vseh karakterističnih mestih, kjer se jih išče: na Novičevih rokah, laseh, največ jih je bilo v desnem žepu jakne, kjer naj bi imel shranjeno pištolo. Da delci izvirajo izpred leta dni, ko je Novič nazadnje streljal v strelskem društvu (možnost obstanka sledi po poročanju medijev kot popolnoma verjetno dopušča tudi hrvaški strokovnjak za balistiko, ki ga je najela obramba), pa se zdi organom pregona nemogoče, kar dokazujejo s podatki o vnovičnem odvzemu sledi pri Noviču 22. decembra, ko na njem ni bilo več značilnih delcev, ki nastanejo po streljanju s strelnim orožjem.
Med sodnim postopkom lahko pričakujemo oster boj za pro et contra, ki ga bosta uprizorila tožilka Žgajnarjeva in Novičev zagovornik Jože Hribernik. Slednji se namreč nad zapisanim v obtožbi le križa in govori o misiji nemogoče, »ki bi celo za Toma Cruisa in Jamesa Bonda predstavljala trd oreh«. Izvedensko mnenje glede smodniških sledi, tako Hribernik, je neprepričljivo, pavšalno, neverodostojno in zavajajoče. Obramba vztraja pri tem, da za celotnim dogajanjem stoji mafija, in zatrjuje, da bi s pregledom aktivnosti računalnika lahko ugotovili, da je Novič v kritičnem času doma gledal televizijo in imel prižgan računalnik.
Tožilka vrača žogico, da so pregledali tudi obdolženčev prenosnik, pa se je izkazalo, da v obravnavanem času (med 18.29 in 22.09) ni bil vključen ter da je bazna postaja kmalu po storjenem umoru prav na območju zločina zaznala aktivnost Novičevega mobilnega telefona.
Igra minut
Kot piše Novič v pismu s Povšetove, se je v strelski klub Dum Dum v Gameljnah včlanil leta 2011 zato, da bi lahko legalno prišel do vzorcev, s pomočjo katerih bi dokončal nalogo Uporaba moderne ionske kromatografije za analizo nizkobrizantnih eksplozivov po detonaciji. »V letu 2007 so mi namreč na KI razbili laboratorij sredi izvajanja te naloge. Zgodba je dolga in žalostna...«
Novinarsko poročanje ob pravnomočnosti obtožbe, da njegova obramba omenja verjetnost, da so smodniške sledi na njem ostale še leto dni od tedaj, ko je nazadnje streljal v Dum Dumu, označuje kot napačno. »Mi trdimo, da se je plašč kontaminiral med streljanjem v Gameljnah. Sledi smodnika so večne, plašča nisem pral in tako so se mi roke kontaminirale tisti dan, ko sem SAM, PROSTOVOLJNO odšel na Prešernovo na odvzem vzorcev. Če bi prejšnji večer streljal v tem plašču, ali bi v istem odšel naslednji večer na policijo na odvzem vzorcev? ABSURD!«
Tudi glede famozne igre minut okrog časa umora ima Novič pripravljeno pojasnilo. Strinja se sicer, da je ključni podatek 19.28, ko naj bi ga torej hči videla doma. Vendar pa je, vztraja kemik, prav to, da naj bi ob 19.28 že odhajala od doma, popolnoma zgrešen podatek v obtožbi. »V tem času je namreč prejela klic kolegice, ki je prihajala po njo. Temu je treba dodati še nekaj minut, da se je oblekla in odšla. Recimo 19.32. In takrat sem jaz ležal na kavču pred televizorjem v PIŽAMI. Da bi se oblekel, bi recimo potreboval pet minut. Smo na 19.37. In še vedno sem doma. Jamnik je bil ustreljen ob 19.38!!!«
Na policiji je Novič dejal, da se ves večer ni premaknil od doma, z daljincem je menjaval programe, ob 21.20 pa je bila napoved večernih poročil, ko je bila kot udarna tema najavljena novica o streljanju na Viču, a brez drugih podatkov. Šele ko je v poznem večeru vključil računalnik, je iz spletnih novic izvedel, da je šlo za streljanje na moškega, domnevno direktorja Kemijskega inštituta.
O tem, da naj bi bil njegov mobilni telefon po zločinu zaznan na območju bazne postaje, ki pokriva prizorišče umora, pa je Novič odvrnil, da to ni mogoče, saj je bil telefon zagotovo tam, kjer je bil tudi on. Na Žaucerjevi torej.