Klošarju Jožetu ukradel 11.500 evrov za zdravljenje

LJUBLJANA – »Nekoč sem v Ilirski Bistrici nesel zelo težak pianino v četrto nadstropje,« se je z bolečino v očeh spominjal Jože Koren iz Litije, legenda ljubljanskih brezdomcev, prepričan, da je to vzrok za nevzdržno tresenje njegovih rok.

Specialisti pravijo, da bi ga nemara vse hujše tresavice rešila kvečjemu stereotaktična operacija možganov, a tega 64-letni Jože nikakor ne dovoli. Odločil se je za daljšo in mukotrpnejšo pot, da bo ob pomoči dobrih ljudi nabral toliko denarja, da ga bodo nekje v tujini, še najraje čez lužo, pozdravili. Že dvanajsto leto je tako stalnica na ljubljanski tržnici, njegov dom pa je kar stari rdeči beemve, parkiran nedaleč stran ob Ljubljanici.

»Za najemnino nimam, raje sem v avtu,« je odločno dejal nekdanji mehanik, ki pa ga je v teh dneh od zadanega načrta oddaljila prebrisana in premetena roka nekega tatinskega mladeniča – »visokega 180 cm, starega okoli 30 let, normalne postave, krajših črnih skodranih las, podolgovatega obraza, oblečenega v bel karirast pulover«. Tako je namreč zapisal policist v svojem poročilu.

Omamljen z besedami

Jože Koren se je sredi lastne naivnosti povsem nevede znašel v srhljivem trilerju. Tik pred novim letom je k njemu pristopil neznanec. Tega je seveda vajen, saj je kot brezdomec obsojen na (ne)znance. »Tako nekako se pač ta svet vrti,« je pripovedoval z rezkim in s premraženim glasom. Toda ta je imel nekaj za bregom. Predstavil se mu je kot David in mu zaupal telefonsko številko 051 827 591. Postajal je vse bolj radoveden, zanimala ga je njegova bolezen, kje spi ... Jožetu se je zdel simpatičen: »Vsaka nedolžna punčka bi se zlahka zatrapala vanj.«

David pa je očitno imel že vnaprej pripravljen scenarij. Vneto je obiskoval Jožeta na tržnici, mu dajal vbogajme ter vse bolj in bolj vrtal v tresočega se invalida. Ta mu je med drugim zaupal, da se pripravlja na odhod v Ameriko, na zdravljenje, kjer bi mu ozdravili »parkinsona«. David pa si je vse to vestno beležil.

»Opažam, da ste hudo bolni,« mu je nekoč dejal. »Vidim, da vam nihče ne pomaga. Če dovolite, bi vam pomagal, da naredite odločilen korak k svojemu cilju.« Jože je zastrigel z ušesi, še posebno, ko mu je David povedal, da pozna neko žensko, ki ima v Švici sorodnika, ta pa naj bi ozdravil že veliko ljudi. »Ob tem bi ta gospa potrebovala tudi nekoga, ki bi skrbel zanjo.« V zahvalo bi mu predstavila tega čudodelnika. Jože je o tej ponudbi dolgo premleval: »Le zakaj ravno jaz? Ali sem res jaz tisti najbolj merodajen in sposoben to gospo zabavati, ki pa je itak ne bi zabaval, saj vidite, ker sem takšen, ves tresoč se pa še moker kot dojenček?« (Poleg tega, da ima tresavico, je Jožeta medtem izdala prostata.) Večkrat sta o tem kramljala po telefonu, Jožeta pa so Davidove besede vse bolj omamljale. Zdaj, s časovne distance, ko je omama popustila, Jože pravi: »Saj veste, kako gre, če igraš na orglice, v stvari jih pa ne znaš igrati?« To ve zdaj, takrat pa se je celo ponudil: »Pot do Švice bom sam plačal, le nekoga bi potreboval, ki zna angleško.« David je v tistem seveda znal vse, znal bi tudi japonsko. »Oh, angleščino seveda obvladam, saj sem jo tudi poučeval.« Nebogljeni Jože – ki bi dal vse, da bi le bil spet zdrav – je bil v tistem trenutku čvrsto v Davidovih krempljih: »Kdaj greva?« Privolil je. »Bil je tako ustrežljiv, tako drugačen, da sem mu preprosto moral verjeti.«

Pohiti, Jože!

Dan odhoda je bil v nedeljo, 22. januarja. Jožetu je srce že močno razbijalo. Bil je v pričakovanju novega življenja, tistega po parkinsonovi bolezni. Ob desetih zjutraj ga je tako pri Zmajskem mostu pričakal audi A4, kabriolet srebrne barve s platneno črno streho. »Vsak bi ga imel,« je bil iskren Jože. David mu je pomahal kot v tistih ameriških filmih. »Le še do švicarske ambasade skočiva, potem pa na pot!« David naj bi na ambasadi uredil nekaj službenih stvari in povedal, da bo šel zraven še invalidsko upokojeni Jože. »Koliko nameravaš vzeti s seboj?« ga je vprašal David. Jože je nekje pri sebi, v najlonski vrečki, stiskal zajeten snop življenjskih prihrankov, 11.500 evrov. Kabriolet je zarenčal in igrivo speljal. Jožeta je prvič zaskrbelo nekje na obvoznici. Predstavljal si je, da je švicarsko veleposlaništvo vendarle nekje v središču Ljubljane. Toda David ga je peljal vse naokoli. »Kam se peljeva?« ga je vprašal. »Sva že skoraj na cilju,« mu je odgovoril. Pripeljala sta se na Rudnik, do nekih nizkih stolpičev pri Leclercu. »Aha, so že tukaj!« je vzkliknil David in izstopil iz avta. Jože je čakal v avtu, David pa se je preprosto sprehodil okoli stanovanjskega bloka. »Prišel je namreč z druge strani,« se je spominjal Jože. Tedaj pa se je zgodil vrh te, za Jožeta tragedije, za Davida pa komedije: »Jože, daj mi svoj denar! Ne verjamejo mi, da greva res v Švico!« Jožetu so se roke začele vidno tresti, še prešteti ni mogel denarja. »Ej, ne skrbi, saj bo hitro, samo pokažem jim pa bo fertik!« je vztrajal David. »No, če je pa tako, grem pa zraven,« je zaključil Jože in mu izročil denar. »Pojdiva!«

David je bil nekoliko pred Jožetom, ki se še dobro spominja: »Ko sva odšla od avta, me je peljal mimo enega vogala bloka. Na lepem je David pohitel, tako da mu z berglami nisem mogel več slediti. Bil je kakšnih 20 metrov pred menoj, ko se je izgubil za naslednjim vogalom.« Slišal je le še: »Pohiti, Jože! Mudi se!«

»Ne morem tako hitro!« je Jože, prezeblih in otrplih nog, zakričal za njim. Takrat si je rekel: »To je to! Prevara!« Ko je končno prišel okoli bloka, na parkirišče, kjer sta parkirala, je osuplo opazil, da je David že pobegnil. »Z mojim denarjem in nahrbtnikom, v katerem sem imel potni list, vozniško dovoljenje pa malico ter zavarovalno polico od osebnega avtomobila,« še danes ne more verjeti. »Le kako sem mu mogel nasesti!?« je kot vpijoč v puščavi pred našimi očmi razobešal belo zastavo. V znak predaje.

Večkrat smo seveda poklicali na omenjeno številko 051 827 591, ki jo hrani tudi policija. In kaj smo izvedeli? »Ta številka ne obstaja. Prosimo, preverite številko in poskusite znova.«