CELJE – Antun Zanjko, ki je 7. maja v domači hiši v Podgaju pri Ponikvi streljal na reševalca Marina Crnkovića, ne bo končal v zaporu – za poskus uboja je sicer zagroženih do 15 let ječe –, temveč bo moral naslednja leta preživeti pod nadzorom psihiatrov. Ker ni prišteven, ni kazensko niti premoženjsko odgovoren, zato mu bodo po koncu obravnave izrekli varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja. Koliko let se bo zdravil, bo znano po zaslišanju vseh izvedencev, a več kakor pet let ne bo trajalo.
Krogla v prsi
Že v predlogu za izrek tega ukrepa je tožilka Marjeta Kreča navedla, da je Ponikovljan z orožjem opletal v neprištevnem stanju in s paranoidnimi blodnjavimi idejami, obvladovati se ni mogel. Le malo je manjkalo, pa bi se končalo tragično. Krogla je reševalca zadela v desni predel prsi. Če bi 74-letni Antun revolver uperil le kakšen centimeter ali dva v drugo smer, se reševalec Marino ne bi mogel razgovoriti na sodišču, kakor se je včeraj, saj bi bil najbrž mrtev. Navzoči v razpravni dvorani pa so se naježili ob besedah, da je Zanjko poleg Crnkovića nameraval pokončati še njegovega kolega iz reševalne ekipe Denisa Runjaka in nato soditi še sebi.
Čemu tolikšen izbruh agresivnosti do ljudi, ki so prišli pomagat ženi Tereziji? Zanjko res ni povsem pri sebi, senatu in reševalcema pripoveduje eno in isto zgodbo, kako mu sosedje kradejo elektriko in kako je treba njih odpeljati, ne pa njegove žene, ki se je že zvijala od bolečin zaradi razširjene gangrene na stopalu. »Govorite glasno, slabo vas slišim,« je obtoženi kričal sodnici Mojci Turinek. »A so mi hišo prodali? Tako dolgo so delali finte okoli mene, da so me spravili v rest. Stalno mi govorite, da sem streljal, ne vprašate pa me, zakaj sem streljal,« ni odnehal.
V dvorano je prišel v spremstvu pravosodnega policista, nanj se je moral opirati, da je sploh lahko hodil. Za nameček so mu pred poslopjem palače pravice z zadnjice spolzele hlače, pri čemer je bentil, da nima pravega opasača. Psihiatrična izvedenka je v delu, ki je bil zaprt za javnost, pojasnila, da nima smisla vztrajati in obtoženega zadrževati v dvorani, saj niti pravnega poduka ni sposoben razumeti. »Delajte pošteno in pravično. Malo se vprašajte, kaj se je dogajalo pri sosedih,« mu je še uspelo zarohneti proti senatu in je verjetno preslišal tolažbo sodnice, da mu hiše pač ne bodo vzeli. Nato so ga odpeljali nazaj na oddelek za forenzično psihiatrijo mariborskega UKC.
Kdo bo skrbel za rože?
Zanjka pravzaprav muči velika navezanost na ženo, ki je očitno noče spustiti izpred oči, čeprav nujno potrebuje zdravstveno oskrbo. Boji se tudi, kdo bo skrbel za rože in vrt – priznati je treba, da je domačija Zanjkovih dejansko vzorno urejena. »To hišo poznam, Predlani sem že bil tam in ni bilo nobenih težav,« pove ustreljeni reševalec. »Terezija ima težave z nogo in potrebuje pomoč. Kolega je šel pozvonit, sam sem obrnil in pripravil vozilo. Ko je naposled le odprl, ga je zanimalo, kdo smo, kaj hočemo in da žene že ne bomo kar tako odpeljali. Šel sem ven in sporočil dispečerju, da je človek vinjen. Vezali so me k dežurni zdravnici v Šentjur, ki pa se ni oglasila. Obvestil sem še policijo in so povedali, da gre za starega znanca.«
Crnković je znova poskusil z lepo besedo v upanju, da se je Antun medtem pomiril. »Gospa Terezija je klicala, naj jo vendar že odpeljemo in da ne ve, kje je zdaj njen mož. Za zastekljenimi vrati sem videl, da se nekaj premika. Potem je počilo. Začutil sem pekočo bolečino. S kolegom sva stekla na plan in se pri sosedih skrila za traktorsko prikolico. Zanjko je prišel do vrat in še dvakrat ustrelil, ena krogla je zadela reševalno vozilo.«
Reševalca sta bila toliko bolj presenečena nad nenadno brutalnostjo gospodarja, saj ta ni pojasnil, zakaj ne dovoli odpeljati žene, ni bil agresiven in ni jima grozil. Runjak je dodal, da je Terezija stokala od bolečin, ni pa poskušala pregovoriti moža. »Antun je kar naprej ponavljal tisto o sosedih in elektriki, name se je spravil verbalno, zato sem se začel umikati proti izhodu, kajti Terezija ni bila v tako kritičnem stanju. Spotoma sem pograbil ključ, da se možakar ne bi zaklenil v hišo, policisti pa bi morali vdirati.« Runjak in Crnković sta bežno sicer pomislila, da bi lahko bil oborožen, a bržčas le s kakšnim nožem. Ker je streljal brez opozorila, je bil šok še toliko večji. »Od takrat imam zelo čudne, čisto nove občutke. Zdaj v stanovanja vstopam bolj previdno, tistega dne pa sem bil presenečen in zelo prestrašen. Zbal sem se za Marina!«