ADERGAS – »Dober dan. Prek vašega časopisa bi se radi zahvalili dobrim sosedom, ki jih imamo tu v Adergasu.« Nekako takole nas je pred kratkim presenetil klic iz manjšega kraja pod Krvavcem. Komaj smo zajeli sapo in hoteli tja v bližino Cerkelj na Gorenjskem sporočiti, da bo treba za tovrstne pohvale nemara poiskati drug naslov, že je glas na oni strani nadaljeval: »Zahvala je seveda mišljena ironično. Sosedje nam delajo scene, zato bi jim radi izrekli javno zahvalo, ker imajo tak odnos do sočloveka.«
Ogradili so svoje
Tako smo najprej obiskali hišo družine Pestar, kjer so brez omahovanja opisali neprijetne izkušnje iz svoje soseske.
V njihovi okolici, le par korakov oddaljeni od mogočne adergaške cerkve Marijinega oznanjenja, so že dolgo vrsto let uporabljali bližnjico. S pešpotjo oziroma stezico, ki se prevesi prek sosedovega dvorišča, so si Pestarjevi – a ne samo oni – krajšali pot do cerkve ali si skrajšali sprehod do bližnjega kmeta, kamor hodijo po mleko. »Zdaj so sosedovi postavili ograjo in zaprli dvorišče. To ni sporno, saj imajo pravico na svojem postaviti ograjo. Sporno pa je to, kako so se lotili zapiranja bližnjice. Če je zemlja tvoja, je tvoja, tu ni kaj. A naj to nam, ki smo bili leta vajeni hoditi po bližnjici, lepo povedo. Saj smo ja ljudje,« pravi Branko Pestar.
Nato njegov oče Feliks strne spomin na dan, ko je zadnjič šel po bližnjici: »Šel sem po mleko. Ko sem hodil dolskozi in kot že neštetokrat dotlej stopil čez njihovo dvorišče, mi je soseda rekla, da tu nimam kaj hoditi. A sem pot nadaljeval in šel po mleko. Hotel sem se vrniti po isti poti, toda soseda mi je to fizično preprečila. Zgrabila me je za roke in tudi zapletla sva se z besedami. Ko me je zgrabila, sem se usedel na tla. Nekaj časa sem kar sedel tam. Še s policijo mi je grozila. Nato sem vstal ter šel nazaj domov, in to po isti poti, po kateri sem prišel.«
Tudi fotografira nas
Ni minila ura, se spominjajo Pestarjevi, že je na dvorišču stal avtomobil z modrimi lučkami. »Rekli so, da so dobili prijavo, češ da ata ni upošteval sosedovih. Saj mu niso napisali kazni, rekli so le, naj se to ne ponavlja. Takrat sem domačim rekel, naj ne hodijo več po bližnjici, da ne bodo sitnosti. A vseeno nas zanima, zakaj so zaprli bližnjico, predvsem pa, zakaj so se odločili to storiti na takšen način,« mirno poudari Branko Pestar, njegov oče Feliks pa doda: »Bližnjico uporabljamo zgolj zato, ker smo že stari, poleg tega pa je tudi bolj položna od drugih poti, ki peljejo do cerkve. Pa še vajeni smo hoditi tu, saj pot uporabljamo že vsa ta leta.« V pogovor se vključi še mama Pavla: »Veste, na deželi nismo vajeni imeti policistov na dvorišču. Ob njihovem prihodu se je zdelo, kot da smo najhujši zločinci.«
Ko želimo v kuhinjici fotografirati sogovornike, se ti grenko zasmejijo: »Saj vam lahko soseda da naše slike.« Kako, prosim? »Tudi fotografira nas, pa ne vemo, zakaj. Moji 18-letni hčeri, ki je od nekdaj vajena hoditi po tej bližnjici, je soseda dejala, naj tu ne hodi več. In ko jo je fotografirala, ji je hči kar rekla, da je nima kaj slikati,« opiše Branko Pestar nenavadne peripetije iz Adergasa.
Nato zapustimo toplo kuhinjico družine Pestar in se oglasimo še v hiši Kristine Kuhar. Začne pripovedovati: »Pred kakšnim mesecem sva šli s starejšo gospo, ki živi tukaj blizu in že težko hodi, v cerkev po tej naši stari pešpoti oziroma bližnjici. Ko prideva do sosede, me ta iznenada klofne in reče: 'A zdaj greste pa angelčke molit?' Bila sem tako šokirana, da nisem ničesar rekla, temveč sem šla molče do cerkve. Ljudje, ki so stali pred cerkvijo, so videli, kaj se je zgodilo, to so s svojih domov videli tudi drugi v Adergasu. Ena od stanovalk bližnjih hiš se je zgražala in tej sosedi tudi rekla, da v Adergasu še nikoli ni bilo takšnega sovraštva in naj jo bo sram.«
Vrisana bližnjica
Kristina Kuhar še pove, da se je dan pozneje odpravila do policistov v Kranj in jim opisala dogodek, ki jo je pretresel pred nedeljsko mašo: »Tam sem vse skupaj dala v zapisnik. Sprva so me čudno jemali in vprašali, kako močno me je udarila. Pa še vam povem, natanko tako kot sem njim – preprosto šokirana sem bila in iz sebe nisem spravila niti besede. V tistem šoku niti ne veš, kako močni udarci so to bili. A saj niti ni pomembno, kako močno me je klofnila prvič in kako močan je bil še drugi udarec. Nima se me pravice dotakniti!« Zdaj, pravi Kuharjeva, po bližnjici hodi molče in se ne odziva na besedne žalitve, ki pogosto prihajajo iz sosedove hiše.
Sogovornica nato prinese zajetno mapo, polno dokumentov. V njej hrani tudi kopije starinskih papirjev in izpiske iz zemljiške knjige, ki segajo v davno leto 1899. »Pred tem smo se s sosedi dobro razumeli, šele zadnje leto se je začelo zapletati. Ko so sosedje gradili prizidek, ki je menda zgrajen preblizu naše parcele, sem začela zbirati vso to dokumentacijo. Ko so zaprli bližnjico in začeli rovariti, sem gradbeno inšpekcijo vprašala, ali je prizidek zgrajen po pravilih ali ne.« Kristina Kuhar nato poudari, da je bila sporna bližnjica že leta 1899 vrisana v zemljiško knjigo in da so torej to pešpotko vsi že od nekdaj uporabljali: »Ko grem na pokopališče ali v cerkev, grem po tej poti. Normalno je, da boš, ko si starejši, uporabljal čim krajšo pot. S sosedo, ki tu živi zadnjih nekaj let, smo se sprva lepo razumeli, se pozdravljali, nato pa se je pred nekaj meseci vse zaostrilo. Zakaj ima v sebi toliko sovraštva, zakaj?« Kuharjeva še vedno hodi po sporni bližnjici, a »s slabim občutkom, ker me je strah, kje me spet čaka. Pred štirinajstimi dnevi so mi znova grozili. A sem šla molče naprej. Če so vrata na njihovem dvorišču zaprta, jih ne odprem, temveč stopim mimo. Zakaj? Če bom odprla vrata, bodo na ograji moji odtisi in se nato zna zgoditi, da bo kdo namerno poškodoval ograjo in krivdo zvalil name...«
Kako življenje v Adergasu vidijo pri sosedih naših sogovornikov, žal nismo mogli preveriti. V petek, ko so bila dvoriščna vrata odprta, smo pozvonili. Sogovornica je z balkona povedala, da lastnika hiše ni doma, zato sva se dogovorili za prihodnje popoldne. V soboto ob domenjenem času so bila dvoriščna vrata zaprta, zvonec še ni bil nameščen, na vratih pa napis »Pozor, hud pes«. Zapahnjena dvoriščna vrata so nas žal pričakala tudi včeraj.