LJUBLJANA – Zaradi kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu (po 4. odstavku 324. člena kazenskega zakonika) bi lahko T. Š., ki je pod vplivom prepovedanih drog povzročil prometno nesrečo, doletelo pet let zaporne kazni. Vendar so organi pregona pogoreli, saj taka kvalifikacija kaznivega dejanja po mnenju sodišč ni pravilna, huje ranjen v nesreči je bil namreč prav povzročitelj, sopotnik pa je bil lažje ranjen.
Na okrožnem sodišču v Novi Gorici in zatem še na višjem v Kopru so zavrnili zahtevo krajevnega tožilstva za preiskavo proti T. Š. po 324. členu KZ, z zahtevo za varstvo zakonitosti pa na vrhovnem sodišču ni bil uspešen niti vrhovni državni tožilec. Po njegovem mnenju sta sicer sodišči sprejeli napačno stališče, da dejanje po zakonu ni (tako hudo) kaznivo dejanje, ker v tej zadevi ni bila huje poškodovana druga oseba, zaradi česar spada pod pristojnost okrajnega sodišča. Po mnenju tožilstva pa za obstoj kvalificiranega kaznivega dejanja zadošča povzročitev neposredne nevarnosti za življenje in telo, ki ima za posledico telesne poškodbe kakšne osebe, tudi voznika samega. Ker četrti odstavek 324. člena govori o hudi telesni poškodbi ene ali več oseb, zadošča prometna nesreča s hudo telesno poškodbo katere koli osebe, saj zakon ne določa, da bi morala biti poškodovana kakšna druga oseba.
»Samopoškodba«
Vrhovni sodniki pa se ne strinjajo z njim, prepričani so, da je šlo v primeru voznika za samopoškodbo, ki v našem pravu ni kazniva. Zakonodajalec je »samopoškodbo« v kazenskem zakonu inkriminiral samo v dveh primerih, in sicer pri izmikanju obrambnim dolžnostim s preslepitvijo, ki govori o tistih, ki bi se poškodovali, da bi se v vojnem stanju izognili vojaški službi, in v primeru, da bi se kdo poškodoval in zlorabil pravice iz socialnega zavarovanja.
Vrhovno sodišče še ugotavlja, da se je to vprašanje pojavilo že, ko je bilo treba v nekdanji jugoslovanski kazenski zakonodaji leta 1951 rešiti enak problem, in že takrat je prevladalo logično stališče, da ogrožanje zgolj samega sebe in lastnega premoženja ne more biti element kaznivega dejanja (ogrožanja javnega prometa).
Vrhovni sodniki so se strinjali s tožilcem, ki je poudaril, da »ne more biti sprejemljivo stališče, da bi bilo ravnanje, s katerim bi bilo v prometu dopustno ogrožati samega sebe oziroma se celo samopoškodovati, dopustno«. Vendar takšno ravnanje vsebuje samo zakonske znake prekrška, so še opozorili. Glede na vse je vrhovno sodišče ugotovilo, da je stališče, ki sta ga sodišči zavzeli v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, da se »ogrozitvena ali poškodbena posledica« lahko nanaša le na drugo osebo, in ne na storilca, razumno. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila zato zavrnjena.
