SEVNO PRI PRIMSKOVEM – Ko v novicah iz sveta večkrat zasledimo, da je preiskovalcem najhujših zločinov po več letih, celo desetletjih uspelo odkriti storilca, se vprašamo, kako je s preiskovanjem zastarelih zločinov pri nas. Že nekaj let sicer obstaja skupina kriminalistov, ki brska po arhivih nepojasnjenih umorov in jih proučuje, a rezultati niso ravno obetavni; menda tudi zato, ker se ti kriminalistični specialci vzporedno ukvarjajo tudi s tekočimi zadevami, kar seveda zmanjšuje možnosti za proučevanje orumenelih arhivov.
Nekateri celo menijo, da je preiskovalni interes delno odvisen tudi od imena žrtve oziroma njenega statusa na družbeni lestvici, kar odgovorni seveda vsi po vrsti odločno zanikajo. Kljub temu se včasih zdi, da takšno razmišljanje le ni povsem iz trte izvito.
Eden od takih primerov je še vedno nepojasnjena smrt 37-letnega Antona Rozine s Sevnega pri Primskovem pred trinajstimi leti. Okoliščine, ki so botrovale njegovi smrti, do danes niso bile zadovoljivo preiskane, uradno je preiskava obstala pri nekaj let starem odgovoru, da kriminalisti imajo nekaj sledi, da preiskava poteka, skratka, da še delajo. In stanje je po trinajstih letih popolnoma enako.
Anton Rozina je umrl zaradi udarcev, čeprav so takrat nekateri govorili, da je poškodbe dobil pri padcu z mopedom. Smrt Matičkovega Tončka, kot so ga klicali, še vedno čaka na odgovor. Možak je bil posebnež, živel je sam v razpadajoči hiši, ki nosi številko 13. Preživljal se je s priložnostnimi deli, njegova sopotnica v življenju je bila pijača, saj je večkrat zvrnil kakšen kozarček preveč. Toda v kočljivih okoliščinah se je rajši umaknil, nikakor ni bil nasilen ali komu v napoto. Živel je na družbenem robu in domačini, ki so ga dobro poznali, niso imeli z njim nobenih težav. Sprejemali so ga, kakršen je bil, pravzaprav so ga imeli radi, o čemer smo se prepričali kmalu po tragičnem dogodku, ki je mnoge zelo pretresel in tudi prestrašil.
Žrtev neznanih pretepačev
Ko omenjamo življenje na robu, dodajmo zanimivost, da o Tončkovi sumljivi smrti javnost sploh ni bila obveščena. Zanjo so vedeli le domačini, policija pa je takrat, baje zaradi interesov preiskave, dogodek zamolčala. Le ugibamo lahko, kakšen je bil pravi razlog njihovega molka. Dejstvo je, da so bile okoliščine dokaj skrivnostne, ljudje so govorili o umoru, hkrati pa so se čudili, zakaj so mediji zamolčali smrt njihovega sovaščana. Šele mesec po Rozinovi smrti nas je nekdo poklical in povprašal, kako se lahko zgodi, da pišemo o kurjih tatovih, o smrti njihovega Tončka, ki so ga umorili, pa nič.
Na policiji so mesec po tragičnem dogodku odgovorili, da bi lahko z objavo škodili preiskavi. Smo pa le izvedeli, da preiskava poteka, da zbiranje obvestil še ni končano, da še ni jasno, ali gre za smrt kot posledico nasilnega dejanja ali je v ozadju kaj drugega.
Prestrašeni domačini pa so vedeli več. »Toneta so umorili Cigani,« so bili prepričani. Opozorili so, da nočejo nikomur po nedolžnem naprtiti umora, vendar so potem, ko so si izmenjali podatke in mnenja o okoliščinah dogajanja usodne noči, prišli do enotnega sklepa: Antona Rozino so pretepli Cigani, ki se pogosto potikajo po teh krajih.
Klici na pomoč
Razpadajoča Tončkova domačija stoji približno sto metrov od najbližjega soseda. V noči na 25. oktober 2000, so se spominjali, je bil Matičkov malce pod gasom. Bil je okajen, vendar niso prezrli, da je bil predvsem močno prestrašen. V noči, ko ga je doletela smrt, je okoli polnoči prestrašen pritekel do najbližjega soseda. Gospodar, ki je slišal hrup okoli hiše, je najprej pomislil, da se tam motovili neznanec, morda celo tat. Ko je stopil iz hiše, je pri kleti uzrl soseda Tončka; krvavel je iz ustnic in ves zasopel pripovedoval, da so ga napadli Cigani. Zgodilo se je tako hitro, da niti motorja avtomobila, s katerim se je pripeljal domov, ni utegnil ugasniti. Povedal je, da ga je takoj, ko je pred hišo stopil iz avta, nekdo s pištolo udaril po glavi. »Eden me je užgal po obrazu,« je dejal. Zato se je zatekel po pomoč k sosedu, od koder so poklicali policiste in povedali, kaj se dogaja na Sevnem.
Sicer pa so domačini vedeli, da je Tonček že nekaj časa živel v strahu, ker so ga štirinajst dni pred tem obiskali neznanci in mu ukradli televizor. Tega policiji ni prijavil, bal pa se je, da ga tatovi znova obiščejo.
Usodno noč, ko se je krvav zatekel k sosedu, je hotel pričakati policiste kar tam, ker pa jih dolgo ni bilo, se je naveličal in se kljub strahu odločil, da gre domov. Ko je čez kakšno uro na Sevno prispela policijska patrulja, so našli Tončka v globokem spancu. Niso ga budili, odločili so se, da se o dogodku pogovorijo naslednji dan.
Ko je 25. oktobra vzšlo sonce, Tončka ni bilo od nikoder. Dopoldne se je proti hiši napotila poštarica Anica s pošiljko zanj, videla je, da v hiši gori luč, življenja pa ni zaznala. Spreletel jo je čuden občutek, da je nekaj narobe. V spremstvu sosede je stopila v notranjost in zagledala prizor, ki jo bo spremljal še dolgo; takoj je bilo jasno, da je Anton Rozina mrtev.
Znanec se je oglasil po 10 letih Leta 2010, torej 10 let po Tončkovi nepojasnjeni smrti, je presenetil telefonski klic pokojnikovega znanca – tako se je predstavil –, ki je previdno in precej zadržano spregovoril o nesrečnem dogodku. Dejal je, da ne bi rad komu storil krivice, vendar ga vznemirja informacija, ki pravi, da naj bi posebneža pretepla dva domačina. »Eden ga je držal, drugi pa je po njem udrihal s kolom,« je dejal. Po premisleku je povedal tudi imeni domnevnih pretepačev, hkrati pa opozoril, da za svojo izjavo nima nobenih dokazov. »Te bi lahko našla policija, če bi se resneje lotila primera,« je še dodal. |
Po vasi je odjeknila novica o smrti, govorice pa so takoj našle storilce – treba jih je iskati med Romi. Stekla je kriminalistična preiskava, domačini niso prezrli, da so policisti na prizorišču nočnega obračuna našli predmet, ki zanesljivo ni Antonov. Je to sled, ki naj bi pripeljala do storilca? Poleg tega so tistega dne v bližini opazili sumljivo vozilo, rumeno stoenko brez registrskih tablic. To je bilo za mnoge znamenje, kje iskati storilca, saj vsi vedo, kdo se vozi naokoli s pomanjkljivo opremljenimi avtomobili.
Na policiji so vztrajali pri preiskovalnem molku in iskali naprej. Primera niso obravnavali kot umor, temveč kot kaznivo dejanje hude telesne poškodbe s smrtnim izidom. Takšna kvalifikacija pa ni preprečila domačinom, da ne bi še naprej vztrajali pri zgodbi o umoru. »Tonček je vendar umrl zato, ker ga je nekdo pretepel,« so govorili, »in za nas je to umor.«
Ko je minilo že precej časa, odkar so Tončka položili v grob pri cerkvi na Gradišču, so se v vasi pojavile nove govorice: »Morda pa le niso bili Cigani, mogoče je Tončka pretepel domačin!« Policijsko preverjanje sumljivih oseb je bilo dolgotrajno delo, nekateri tudi niso bili dosegljivi. Preverili naj bi več deset oseb, nihče od teh naj ne bi bil vpleten v Tončkovo smrt oziroma v pretep pred tem. A nekaj policiji znanih osumljencev je bilo še naprej nedosegljivih, in morda je prav med njimi treba iskati pretepača, ki naj bi zadal usodne udarce.