Kdo bo mami povedal, kako je umrl njen sin?

MALA NEDELJA ‒ Da le redkokoga v naši ljubi deželi skrbi mali človek, izkuša tudi 71-letna Marija Rajtar z lepe kmetije na hribčku nad Biotermami Moravci v Slovenskih goricah. Tam sama živi že dobrega pol leta.

Pred 13 leti je izgubila moža Milana, 15. junija 2011 pa še 40-letnega sina Mirana. Umrl je v letalski nesreči.

Skrivnostno kolo

Bolj kot to, da ji niso ponudili niti odškodnine, jo boli, da ji še vedno prav nihče ni pojasnil, kako in zakaj je umrl njen Miran: »Ne vem, česa se bojijo. Res mi ga nič več ne more vrniti, a bi kljub temu rada vedela vsaj kakšno podrobnost o sinovi smrti.«

Za odškodnino se je morala posebej potruditi: »Ko mi je sosed, ki je nekoč delal pri zavarovalnici, dejal 'Marija, pazi, da te ne bodo okrog prinesli', sem se podala od uradniških vrat do vrat. Na nešteta sva s sosedom trkala in prinašala gomile papirjev, a sprva ni bilo nič. Šele ko jim je moj odvetnik poslal vljudnostni dopis, se je začelo premikati. Nekaj denarja iz sinovih življenjskih zavarovanj je že prispelo, preostalo naj še bi. Ne vem pa, kako bo z odškodnino letališča oziroma aerokluba, čeprav je jasno, da je vsak pilot zavarovan že ob vstopu na letalo. Sploh ne vem, zakaj se v klubu izogibajo odškodnini, saj naj bi jo poravnala zavarovalnica, če so le imeli vse urejeno po predpisih.«

Mariji privro solze v oči: »Od odgovornih v klubu še vedno pričakujem pojasnilo o sinovi smrti.«

Marijin sosed Avgust Lukačič dodaja: »Po tragediji sem šel na letališče v Moškanjce, da bi pripeljal Miranov avtomobil. In v vozilu je bilo kolo jadralnega letala. Zakaj tam, ne vem. Ugibam lahko, da jadralno letalo brez kolesa sploh ni bilo brezhibno.«

Brez tehnične napake

Takšno namigovanje zavrača direktor letališča Moškanjci Stanko Čuš, ki pojasnjuje, da je bilo to pomožno (zadnje) kolo, ki se pritrdi za letalo, ko ga potegnejo iz hangarja. Miran ga je pred poletom shranil v prtljažnik svojega avtomobila, kjer je ostalo.

Čuš pravi: »Ker je letalo uničeno, tudi kolo ni več potrebno, saj se ne more uporabiti za drugo letalo. Prav zaradi tega ga nihče ni iskal. Sicer pa je bilo letalo brezhibno, brez kakršne koli tehnične napake. To so nam potrdili tudi preiskovalci v predhodnem poročilu, ki smo ga že prejeli. Seveda pa niti sami ne vemo, zakaj se je nesreča zgodila, kajti preiskava še poteka in običajno je, da taka zadeva traja po leto dni in več.«

Čuš nadaljuje: »Glede odškodnine tudi nimamo kaj skrivati. Običajno je, da zadeva poteka prek odvetnikov. In ko smo dobili odvetnikov dopis, sem takoj poklical gospo Rajtar, da nam pošlje številko računa in sklep sodišča o dedovanju. Tako je zdaj vse urejeno in menim, da je zavarovalnica, pri kateri je bilo letalo zavarovano, denar že nakazala.«

Stanko Čuš je še povedal, da v omenjeni nesreči hudo poškodovani inštruktor Alojz Čuš polagoma okreva. Prav zdaj je v zdravilišču, za hojo pa uporablja bergle.

Materino žalovanje

Minulega 15. junija je, spomnimo, nekaj pred 17. uro v Gorišnici, komaj nekaj sto metrov od letališča Moškanjci, strmoglavilo jadralno letalo. Neuradno naj bi mu odpovedale komandne naprave, po strmoglavljenju s približno 70-metrske višine v koruzo je 40-letni Miran Rajtar umrl, težko poškodovanega 68-letnega Alojza Čuša pa so prepeljali v bolnišnico. Oba, Miran ter Alojz, sta bila izkušena letalca. Ker pa Rajtar že več kot 90 dni ni bil v zraku, je moral skladno s pravili opraviti kontrolni polet na dvojnih komandah, kar je storil v spremstvu učitelja Čuša. Med poletom se je zgodilo usodno strmoglavljenje.

Tisti, ki so Mirana dobro poznali, znajo povedati, da je bil priden fant, ki je hodil v službo v Micron na Ptuju, kjer je tudi vzljubil padalstvo in letalstvo. Vedno se je z veseljem vračal domov, kjer sta živela z mamo. Mnogo dela je opravil na dobrih pet hektarov veliki kmetiji z veliko glavami živine.

Mama Marija, ki je s sinovo smrtjo ostala doma sama, se zaveda svojih starostnih delovnih zmožnosti, zato je večino živine že odprodala. V hlevu je pustila le dve kravi za lastne potrebe, goji pa še nekaj kuncev in perutnine. Žalost za sinom edincem jo spremlja iz dneva v dan.