Kazensko odgovoren,
 odškodninsko pa ne?

LJUBLJANA – Za ljubljanskim okrajnim in višjim sodiščem so tudi vrhovni sodniki razsodili, da je nekdanji viški policijski komandir Franc Marolt kriv, saj so zavrnili njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti in zanj potrdili kazen štiri mesece pogojnega zapora. Ravnal je napak, ko je brskal po telefonu podrejene policistke Vanje Weiss.

Verjeli policistki, ne komandirju

Šlo je za afero, ki je izbruhnila nekaj dni po tragediji, ko so bulmastifi na ljubljanski Oražnovi raztrgali svojega lastnika dr. Sašo Baričeviča, svetovni splet pa je preplavila fotografija njegovega trupla. Tega je z mobilnikom očitno fotografiral eden od policistov, ki so bili na kraju dogodka, Marolt pa je poskušal v dneh, ki so sledili, ugotoviti, kdo je bil grešnik. Poleg drugih uslužbencev viške policije si je dal 15. februarja 2010 v pisarno poklicati tudi Weissovo.

Ta je pozneje na sodišču pripovedovala, da se je v tistih zanjo grozljivih trenutkih počutila obupano, saj je imela v galeriji fotografij tudi kočljive, a se Maroltu ni upala upirati, ko ji je ukazal, naj mu preda svoj telefon, saj je bil pač njen nadrejeni. »Prijel ga je, nekaj brskal po njem, potem pa mi ga je vrnil, saj očitno ni našel fotografije, in mi naročil, naj jo najdem sama. Vzela sem ga, pogledala med prejeto pošto, našla to fotografijo ter mu vrnila aparat. Spet je nekaj klikal, si zapisoval, me spraševal, kako bi poimenovala sliko, če bi jo dala na internet.«

Marolt je odgovarjal, da gre pri vsem skupaj le za zaroto tistih z viške policije, ki so že prej napovedovali, da mu bodo škodovali, in da je počel le to, kar so mu ukazali njegovi nadrejeni: naj razišče stvar. Med poklicanimi na pogovor je bila res tudi Weissova, a ji je verjel, ko mu je rekla, da fotografije sploh ne bi mogla sprejeti, ker njen mobilni telefon ne premore funkcije MMS. »Potem je svoj mobilnik položila pred mene, niti pogledal ga nisem, kaj šele da bi se ga dotaknil.«

Za sodnike je bila prepričljivejša policistka in so razsodili, da je komandir kratil njeno pravico do zasebnosti ter kot uradna oseba storil kaznivo dejanje neupravičene osebne preiskave. Niti višji niti vrhovni sodniki se namreč niso strinjali z njim, da je okrajno sodišče ravnalo napak, ko ni hotelo zaslišati nekaterih prič, ki jih je predlagal in bi potrdile njegovo resnico, da je prav on žrtev zarote. Maroltova obramba je še trdila, da ni šlo za nedopustno osebno preiskavo, saj je policistka nadrejenemu prostovoljno izročila telefon. Vendar kazenska sodišča niso menila tako.

Pravobranilci verjamejo njemu

Toda stavek, da je policistka nadrejenemu prostovoljno izročila telefon in že s tem privolila v končni izid oziroma posledico, se pojavi v drugem sodnem postopku iz iste zgodbe. Da nočejo niti slišati o priznanju odgovornosti države oziroma MNZ za to, kar se ji je zgodilo, prav s to trditvijo, s katero je Marolt pogorel v kazenskem postopku, odgovarjajo zagovorniki države na njeno odškodninsko tožbo. Državni pravobranilci Marolta še bolj operejo, in sicer mu popolnoma verjamejo, da res ni bral morebitnih ljubezenskih sporočil ali si ogledoval fotografij in ji torej sploh ni mogel povzročiti kakršne koli škode.

Zanimiv bo torej razplet pravdnega postopka, Weissova s tožbo terja 7000 evrov odškodnine, in ne glede na ugovor pravobranilcev bo na sodišče prikorakala z nespornim temeljem odškodninskega zahtevka – to je pravnomočno obsodilno sodbo kazenskega sodišča. Za škodo, ki jo delavec povzroči pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, pa na podlagi obligacijskega zakonika odgovarja delodajalec – torej ministrstvo za notranje zadeve.