ZGORNJE GRADIŠČE – Ko so pred dobrimi štirinajstimi dnevi nemški varnostni organi na letališče Jožeta Pučnika pripeljali 37-letnega Gorazda Boguta in ga predali slovenskim policistom, se je med prebivalci krajev Slovenskih goric ob avstrijski meji sprva razlegel strah. Izvedeli smo, da so Boguta slovenski policisti pospremili do njegove skromne hiše v Zgornjem Gradišču blizu meje. Možakar, ki je v nemških zaporih odsedel prisojeno kazen, naj namreč že najmanj 34 let ne bi bil v deželi na sončni strani Alp (odkar se je s štirimi leti preselil v München) in je deloval precej zmedeno in izgubljeno. »Najbolje bi bilo, da sploh ne pišete več o tem in nas ne spominjate,« nam je dejala ženska, ki smo jo srečali pred trgovino na bližnji Zgornji Velki in jo povprašali o morilcu iz münchenskega Westparka.
Življenjska zgodba Gorazda Boguta kot kriminalka
Otroštvo je preživel pri svoji babici v Sloveniji, kot štiriletnik se je preselil k staršem v Nemčijo. V novi domovini se nikoli ni zmogel udomačiti. Po osnovni šoli se je prenehal izobraževati za zidarja in zašel na stranpoti; v njegovi kazenski evidenci so zabeležene obsodbe zaradi tatvin, povzročitev telesnih poškodb in roparskega izsiljevanja. Nemčija je zato leta 1993 izdala sklep o izgonu iz države. Tega pa niso udejanjili ... Vse dokler se 15. oktobra 1993 v Zahodnem parku (Westpark) v Münchnu ni zgodil nagnusni zločin. Policija je več let tavala v temi in ji ni uspelo ugotoviti, kdo je krvoločno umoril 40-letnega arhitekta Konrada Hierla, ko se je ta vračal domov z večernega obiska bližnje savne.
Napihnjena zgodba?
Šele leta pozneje so prišli na sled Gorazdu Bogutu. Med prestajanjem kazni zaradi poskusa umora nekega Turka se je sojetniku pohvalil, da je bil Turek njegova druga žrtev. Ko so to izvedeli nemški pravosodni organi, so za Bogutom (tega so po izteku kazni izgnali iz Nemčije) izdali mednarodno tiralico, na podlagi katere so ga novembra 1997 v hrvaškem Pirovcu aretirali in ga leto zatem izročili Nemčiji. Sledil je dolgotrajni sodni proces, po katerem so mu na koncu izrekli najvišjo mogočo kazen: deset let zapora. Sredi letošnjega januarja se mu je zaporna kazen iztekla, sledil je izgon iz Nemčije, zaradi česar so ga prepeljali v Slovenijo.
Nemški kriminološki izvedenec je ocenil, da obstaja veliko tveganje ponovitvene nevarnosti. »Če sem povsem iskren, sem mnenja, da so nemški mediji zgodbo zelo zelo napihnili,« nam je razkril strokovno podkovan poznavalec razmer okrog Gorazda Boguta. Domačini v Zgornjem Gradišču so nam dejali, da so ga po njegovi vrnitvi videli, kako je nakupoval v trgovini. Deloval naj bi jim nič kaj čudaško, povsem normalno naj bi se obnašal in pogovarjal z ljudmi. Tudi v gostilni, ki je pa kar nekaj kilometrov oddaljena od njegovega novega doma, so ga videli. Tam naj bi ga videvali s prijatelji. V okolici so ga precej dobro sprejeli. Ker v hišici, ki bolj spominja na kakšen vikend, ni ne vode ne elektrike, mu je pri zadnji na pomoč priskočil zgornji sosed. Tako da ima zdaj vsaj elektriko, medtem ko vode še vedno ni.
Trikrat z županom
Da se je Gorazd Bogut dobro vključil v novo okolje, ocenjuje veliko ljudi, ki so v vsakodnevnem stiku z njim. Tako smo izvedeli, da se je z njim že večkrat srečal tudi župan občine Šentilj Edvard Čagran: »Najprej želim poudariti, da med ljudmi ni nastala taka panika. Trikrat sem se že srečal s človekom. Presenetil me je, ko mi je dejal, da si ne želi ničesar drugega, kot pa čim hitreje najti redno zaposlitev. Realno smo mu razložili položaj, v katerem se je znašel. Zato smo vključili tudi pedagoginjo, ki mu bo pomagala pri iskanju zaposlitve.«
Ker so življenjske razmere v majhni vikend hiši sredi Slovenskih goric domala nemogoče, naj bi Gorazd Bogut med prvimi cilji omenjal tudi selitev v drugo bivanjsko enoto. Kolikor smo izvedeli, naj bi mu pri plačevanju najemnine za morebitno stanovanje pomagala celo njegova mama. Slišati je, da naj bi bila ena izmed bolj vročih možnosti tudi selitev v stanovanje v Maribor. Ta rešitev bi bila sprejemljiva tudi za šentiljskega župana. »Kamor koli se bo selil, mora biti med ljudmi, da se čim hitreje socializira. Da ne bo stanoval povsem na samem kot zdaj v Zgornjem Gradišču,« nam je načrte potrdil prvi mož Šentilja Edvard Čagran.
Novinarji? Ne, hvala.
O nadaljnjih ciljih smo se želeli pogovoriti tudi z Gorazdom Bogutom osebno na njegovem domu v Zgornjem Gradišču. Po večkratnih poskusih nam je vendarle uspelo vzpostaviti stik z njim, a nam je dal vedeti, da z novinarji (za zdaj) ne želi imeti opravka. »Nimam česa povedati,« je dejal.
