MARIBOR – 17 let mineva od še vedno skrivnostnega umora v Rošpohu pri Mariboru, ko je pod streli neznanca ali neznancev padel 50-letni Mariborčan Aleksander Pirc. Nasilne smrti je umrl ravno v trenutku, ko se je nameraval odpeljati s svojega vikenda. Sosedje so ga našli šele po dveh dneh, preiskava pa se ni premaknila dlje od indicev o možnih osumljencih.
Mariborski kriminalisti kljub časovni oddaljenosti dosjeja o zločinu niso spravili v predal. O umoru v Rošpohu pred sedemnajstimi leti pa za zdaj lahko zapišemo le obljubo, da preiskava ne bo končana, dokler primeru ne pridejo do dna. Doslej je znano le, da obstaja določen krog možnih osumljencev, za končanje zadeve pa to seveda ni dovolj; če bi se po kakšnem čudežu ali naključju pojavilo morilsko orožje, bi se zadeva morda premaknila z mrtve točke.
Tisti, ki poznajo okoliščine dogajanja v zvezi s tragično usodo Aleksandra Pirca, vedo tudi, da je bil pokojni Pirc konfliktna oseba, ki se je večkrat s kom sprl zaradi malenkosti, zaradi prepirov pa naj bi živel v nenehnem strahu pred morebitnimi maščevalci.
To so med preiskavo odkrili tudi mariborski kriminalisti, ko so našli nekakšen dnevnik z imeni vsaj dvajsetih oseb, ki naj bi po Pirčevem mnenju ogrožali njegovo življenje. Seznam je sestavil Aleksander Pirc sam in ga skrbno dopolnjeval, kar dokazuje, da je ves čas obremenjen z občutkom o preganjanju.
Toda zapisana imena doslej niso dala odgovora o dogodku v Rošpohu. Nekaj vznemirjenja in obetov je nekaj let po umoru sprožil zapis, da morilec naj ne bi deloval sam, da naj bi imel pomočnico; pri umoru naj bi torej pomagala ženska.
To so seveda zgolj ugibanja, vendar policija pri svojem delu do razrešitve primera ne sme in ne more izključiti nobene možnosti. Zato je morda res najbliže odgovoru eden od Pirčevih sosedov, ki je dejal, da bodo storilca odkrili tedaj, ko bo nekoga pošteno zapekla vest.
Streli pred vikendom
Bil je torek, 5. septembra 1995. Aleksander Pirc je pri svojem vikendu v Rošpohu, v kraju, ki mu pravijo Morski jarek, zbijal zabojnik za kompost. Med delom je na kratko poklepetal z bližnjim sosedom, potem pa, kot so ugotovili pozneje, vse popoldne žagal in sestavljal deske. Pozneje je prišlo na dan, da je usodnega dne nekaj sosedov slišalo nekakšno pokanje, verjetno streljanje, vendar nihče ni bil pozoren; menili so, da so nekje v bližini streljali lovci.
Pirčev osebni avtomobil znamke Škoda, ki ga je naslednji dan tam videl eden od sosedov, ni vzbujal pozornosti. Vozilo je stalo na poti pred počitniško hišo. Ko je minil še en dan, avto pa je še vedno stal na istem mestu, je sosed le stopil bliže in malce presenečen opazil, da so ključi pripravljeni za zagon motorja. Vozilo je bilo odklenjeno, nedaleč stran pa je ležalo truplo Aleksandra Pirca.
Takoj so obvestili policijo, ki je začela sestavljati dogajanje. Aleksander Pirc je bil ustreljen. Zadelo ga je več strelov v telo, na truplu so se že kazala znamenja posmrtnih sprememb, na podlagi tega je sledila ugotovitev, da se je umor zgodil že dan ali dva prej.
Po tem dogodku so se v Rošpohu razširile govorice, da so usodnega večera, 5. septembra, poleg strelov slišali tudi ženske krike. Toda ljudje se pač niso hoteli vpletati v dogajanje, ker so menili, da gre za povsem zasebne zadeve, zato nihče ni preverjal, kaj se dogaja.
Bilo je nekaj namigov, da policija pravzaprav že ima ime osumljenca, vendar naj bi bilo dokazovanje njegove vpletenosti izredno težavno. Na mariborski policijski upravi o tem niso hoteli govoriti, niso pa niti potrdili niti zanikali. Povedali so le, da se preiskava vrti okoli ljudi in krajev, kjer je pokojni Pirc živel in delal. To pa je zelo razširilo različne možnosti, kajti Aleksander Pirc je pogosto menjaval službe, in kot so ugotovili v dolgotrajni preiskavi, se je marsikatero njegovo poznanstvo končalo s spori. Ali morda v Pirčevi konfliktni naravi tiči vzrok in motiv za usoden obračun? Ni izključeno. |
Kakor koli, preiskovalci so glede na položaj avtomobila in ključev, pripravljenih za zagon motorja, ugotovili, da se je Pirc očitno odpravljal domov. Kot po navadi je vozilo pripeljal do izvoza, nato pa izstopil, da zapre vrata ograje. Pri teh opravilih je bil Pirc natančen, slovel je po tem, da je nenehno oprezal okoli sebe in skrbno zaklepal vsa vrata. V tistem trenutku ga je presenetil neznanec (ali morda res neznanka?). Streli so bili zanj usodni, dobro merjeni in delo je bilo hladnokrvno opravljeno. Domnevajo, da je storilec nekje v bližini čakal na primeren trenutek. S kraja zločina se je neopažen umaknil, pozneje pa so govorili, da so sosedje tistega dne in tudi dneve pred umorom v bližini videli sumljivo vozilo. Še več, slišati je celo, da naj bi ne bila skrivnost, kdo je lastnik tega avtomobila. Na policiji tega podatka nočejo komentirati.
Prav tako ni znano, ali so na kraju umora našli kakšno oprijemljivejšo sled; orožja, najverjetneje pištole, niso našli, na policiji pa so skrivnostni tudi glede vprašanja, ali so morda našli kakšen tulec izstreljenega naboja. Obstaja le namig, da policija vsekakor ima nekaj sledi, ki jih bo v primeru, da odkrije orožje, lahko uporabila za primerjavo.
Ni bil roparski napad
Pri iskanju motiva so kaj hitro izključili roparski napad, kajti pokojni je imel pri sebi ves denar, tudi iz hiše ni izginilo nič. Kriminalisti so se lotili zbiranja obvestil v okolju, v katerem je pokojni delal in živel. Sčasoma so dobili nekaj zanimivih podatkov, denimo o Pirčevi agresivni naravi, o domnevnem terorju v družini in podobno.
V tistem času je bil Aleksander Pirc zaposlen v mariborskem Tamu. V tovarni so se ravno takrat lotili reorganizacije in Pirca naj bi prestavili na drugo delovno mesto. Zaradi tega naj bi bil globoko prizadet, kar naj bi se kazalo v njegovem vedenju; toda v teh dogodkih naj ne bi bilo smiselno iskati motiv za umor.
Ker se Pirc ni oglasil v službi, so o tem obvestili njegovo ženo, ki pa se, za marsikoga malce presenetljivo, naj ne bi preveč vznemirila ob novici, da njenega moža pogrešajo. Minil je še dan ali dva, preden je to prijavila policiji. Ko so našli truplo, nihče v Pirčevi družini naj ne bi bil pretirano presenečen.
Po preiskavi, ki do danes ni dala odgovora o storilcu, so nekateri sosedje iz vikendaškega naselja v Rošpohu zaradi strahu celo razmišljali o prodaji hiš, sčasoma pa se je vse umirilo. Najbrž so spoznali, da takrat, septembra 1995, v njihovi okolici ni pohajkoval naključni morilec, temveč nekdo, ki je tja prišel s trdnim namenom, da obračuna s Pircem. Mnogi menijo, da je po 17 letih skrajni čas, da policija skrivnosti pride do dna.
