LJUBLJANA – Klara in Tatjana se bosta danes na grosupeljskem pokopališču poslovili od očeta in moža, prof. dr. Janka Jamnika, policisti pa so včeraj zjutraj aretirali osumljenca za njegov brutalni umor oziroma pridržali eno od sumljivih oseb. Tragedija se je pred natanko tednom dni zgodila na enem od viških parkirišč. Ko je direktor Kemijskega inštituta v torek zvečer izstopil iz avtomobila in se napotil proti gostilni, kjer je potekala novoletna zabava tega inštituta, se je predenj postavil neznanec in ga dvakrat ustrelil v glavo. Kmalu je postalo jasno, da so Jamnikove poškodbe prehude in da ga pri življenju ohranjajo le medicinske aparature, s katerih so ga odklopili v petek.
»Za zabavo je ...«
Ko so se poleg ljubljanskih policistov v preiskovanje tega zločina vpletli tudi njihovi kolegi z Nacionalnega preiskovalnega urada, je postalo jasno, da je pred preiskovalci trd oreh, v neformalnih pogovorih pa so ti kar nekaj dni priznavali, da tavajo v temi ter da jim koristijo kakršne koli informacije, ki bi jim pomagale izbrskati grešnika.
V javnosti se je spletlo več zgodb; da je bil Jamnik napačna tarča, da je postal žrtev odvisnika od mamil, da je vzroke iskati v morebitnih nepravilnostih financiranja prizidka inštituta, da uspehi Kemijskega inštituta pod njegovim vodstvom niso pogodu tuji konkurenci, nekateri so jeli vpletati italijansko mafijo in celo ljubljanskega upokojenega kemika Gregorja Vidmarja, pri katerem so pred nekaj tedni našli kar precej posod s kemijskimi snovmi. Ta naj bi sodeloval z mafijo, v vse skupaj pa naj bi bil nekako vpleten tudi njegov prijatelj Jamnik, so razlagali vsevedi. Slednje sicer odločno zavrača Vidmarjeva odvetnica Dragica Kuhelj: »Dajte no, moj klient Jamnika sploh ni poznal, v zvezi s tem ga niti niso zaslišali, saj dogodka nista nikakor povezana. In kakšno sodelovanje z mafijo neki!«
Še največ pa je bilo takih, ki so sumili, da je bil za Jamnika (kot naročnik umora ali morilec) usoden eden od nekdanjih zaposlenih na inštitutu. Že dan po zločinu so se namreč razširile govorice, da ga je na parkirišču pričakal eden od takih nezadovoljnežev, ki je bil na Jamnika besen zaradi odpovedi, ki ga je doletela. »Za zabavo je denar, za zaposlene pa ne!« naj bi zakričal, potem so odjeknili streli.
Kakih deset ljudi je bilo sicer v zadnjih letih odpuščenih z inštituta, najbolj zveneče ime je dobitnica Zoisove nagrade Dušanka Janežič, ki prav v tem času toži Kemijski inštitut zaradi izredne odpovedi pogodbenega razmerja. Pred letom dni je morala iz krivdnih razlogov zapustiti položaj vodje tamkajšnjega laboratorija za molekularno modeliranje, saj naj bi posredovala pri zaposlitvi svojega sina na položaj raziskovalca v laboratoriju, sinova partnerica pa je postala njena tajnica. Vsem trem je inštitut pod vodstvom Jamnika izročil sklep o prenehanju delovnega razmerja.
V postopku proti inštitutu jo zastopa odvetnik Velimir Cugmas, ki je že dan po strelih na Viču jezno dejal: »Za to, da bi klientko povezovali v kontekst s takim dogodkom, ni niti enega indica, kaj šele suma.« Včeraj, ko pa so začele curljati informacije, da naj bi bil v Jamnikovo likvidacijo vpleten prav eden od nekdanjih zaposlenih na inštitutu, pa je dodal: »Janežičeva in člani njene družine imajo alibi, da so bili v kritičnem času na družinski večerji in še v trgovini.«
Kandidiral
je za župana
Kar nekaj imen in priimkov odpuščenih uslužbencev inštituta se je nato znašlo v beležkah kronistov, vse skupaj pa je postajalo jasnejše, ko so nas obvestili, da so Žaucerjevo ulico v Ljubljani (ta ni tako zelo daleč od prizorišča zločina) obiskali kriminalisti, in iz številke 12 odnašajo razne stvari. Med nekaterimi znanimi priimki (Baričevič, Zobec Hrastar) ima tam svoj naslov prijavljen tudi 58-letni doktor znanosti Milko Novič.
Letos je bil Kraševec Novič kandidat za župana Sežane, z nekaj več kot sedmimi odstotki glasov volivcev je izpadel v prvem krogu volitev. Poznamo ga tudi kot velikega zanesenjaka pri plantažnem gojenju sivke na Krasu, v občilih pa se je pogosto pojavljal prav zaradi tega, ker se je tudi sam s tožbo spravil nad svojega delodajalca, in to je bil prav Kemijski inštitut. Tožil je in vsaj na prvi stopnji pogorel.
V začetku leta 2012 so namreč občila poročala: »Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek dr. Milka Noviča, ki so ga redno iz krivdnih razlogov odpustili s Kemijskega inštituta, on pa je junija 2009 vložil tožbo in na prvi stopnji izgubil. Hotel je doseči reintegracijo na delovno mesto in poplačilo neizplačanih plač, namesto tega pa bi mu lahko inštitut priskrbel ustrezno delovno mesto kje drugje, z zaposlitvijo za nedoločen čas, oziroma pokril stroške za ureditev zasebnega laboratorija in zagotovil sredstva za njegov zagon.«
Glede svoje usode je bil Novič precej zgovoren v pogovorih za razna občila. Na inštitutu je bil bojda marsikomu trn v peti zaradi svojih dosežkov, ker ni bil vodljiv in je razmišljal s svojo glavo.
Jamnik pa njegove zgodbe ni hotel komentirati. Dejal je le, da ima o tej temi debele fascikle. »Zadevi smo posvečali veliko časa, energije in volje, vendar se je žal končala, kot se je.«
Policisti ostajajo skopi v izjavah, saj še vedno nadaljujejo preiskavo umora. »Kriminalisti na podlagi zbranih obvestil in analize najdenih sledi na kraju kaznivega dejanja preverjajo različne motive in osumljence. Izvajajo tudi preiskovalna dejanja, v okviru katerih iščejo sledi še na drugih krajih, ki so lahko povezani s kaznivim dejanjem. V zvezi s tem so zaradi zbiranja obvestil in dokaznih predmetov o obravnavanem kaznivem dejanju enemu osumljencu tudi odvzeli prostost, ki bo za čas, dokler trajajo zakonsko določeni razlogi, tudi pridržan,« sporoča uradni govorec GPU Drago Menegalija.
In so me dislocirali ...
Novič je leta 2011 opisal svoje slabe spomine na Kemijski inštitut: »Verjetno je moj zagovor doktorata tisti dogodek, vezan na profesionalno kariero, ki bo ostal zabetoniran v mojem spominu kot neprijeten. Običaj je, da zagovoru prisostvujejo kolegi iz laboratorija in še kdo iz matične institucije. Komisija in jaz smo čakali, pa nič. Nobenega ni bilo. Ko sem opravil zagovor, sem se vrnil na inštitut, kjer sem ugotovil, da so vsi (razen dveh, op. p.) pobegnili domov. Tudi prav. Najhuje pa me je prizadel naslednji ponedeljek vodja oddelka, ki je prišel k meni, pa ne da bi mi čestital, ampak da bi mi povedal, da imam dva meseca časa, da grem. In so me dislocirali ...« Novič se je s tožbo spravil nad svojega delodajalca – Kemijski inštitut. Tožil je in vsaj na prvi stopnji pogorel.
