Kamnosekovega morilca ne bodo nikoli odkrili?

ZAPLANA – Sredi aprila 1995 se je zgodil eden najgrozljivejših umorov pri nas. Bilo je v nedeljo, 16. aprila, ko sta večerna sprehajalca v bližini počitniške hiše na Zaplani v parkiranem avtomobilu našla zmaličeno truplo 38-letnega kamnoseka Janka Mihelčiča iz Podpeči.

Od tedaj je torej minilo natanko 18 let, kriminalistična preiskava pa se je že davno ustavila na neki točki, ko ni bilo poti naprej. Drugače rečeno, policiji kljub intenzivni preiskavi ni uspelo zbrati podatkov, ki bi pomagali pri razjasnitvi enega najokrutnejših umorov v Sloveniji. Nekateri, ki so Mihelčiča poznali, se sem in tja še vprašajo, ali bo primer kdaj pojasnjen, sicer pa je ta, kot kaže, za preiskovalce prezapleten zločin, pretrd oreh. Marsikdo je prepričan, da je Mihelčičev umor končal nekje v policijskih predalih in se z njim sploh nihče več ne ukvarja. O skrivnostnih okoliščinah nasilne smrti Janka Mihelčiča niso razpravljali zgolj kriminalisti, tudi domačini iz Podpeči ter vsi, ki so ga poznali, so se spraševali o ozadju zločina. Spominjajo se ga kot človeka, ki nikomur ni storil ničesar, kar bi moral obžalovati. Živel je sicer malce samosvoje, mnogi bi rekli neurejeno življenje, bil je samski, v stanovanje v Podpeč št. 63 naj bi zadnja leta pred smrtjo hodil le prenočevat.

Poznali so ga pod vzdevkoma Žurgl in Macola, bil je veseljak in dobričina, veliko prostega časa naj bi preživljal po bifejih. Vendar ni bil alkoholik. Bil je sicer izučen avtoelektričar, a v glavnem se je ukvarjal s klesanjem črk na spomenike. Ni imel svoje obrti, delal je za kamnoseke v Ljubljani, v Grosupljem in še kje. Denarja mu ni manjkalo in večkrat se je rad pohvalil z njim. Ni ga skrival, tudi plačal je zapitek prijateljem, včasih komu posodil kak tolar ali marko. Tudi sam se je kdaj znašel v stiski, vendar je izposojeni denar vrnil, čeprav z rahlo zamudo.

Mihelčič, ki je solidno služil, je razmišljal tudi o tem, da bi odprl obrt. Smrt ga je prehitela. V zvezi s tem je morda zanimiv podatek, da je v času pred smrtjo znancu potarnal, da ga je nekdo opeharil za večjo vsoto denarja. Je morda treba tu iskati ozadje?

Seveda so se tudi preiskovalci veliko ukvarjali z iskanjem motiva. Je bil Mihelčič žrtev obračuna zaradi koristoljubja? Je šlo za maščevanje? Nazadnje so ga videli živega v petek, 14. aprila 1995, na pokopališču na Brezovici pri Ljubljani. Dva dni zatem so našli njegovo truplo. Vse, ki so videli žrtev zločina, je ob pogledu na truplo spreletaval srh. Storilec je neusmiljeno udrihal po žrtvi in njegovo glavo spremenil v skoraj nerazpoznavno gmoto.

Govorice o mogočem osumljencu

Mihelčič je bojda le dva dni pred smrtjo nekemu sovaščanu, s katerim sta tudi poslovno sodelovala, posodil manjšo vsoto denarja. O človeku, ki je bil Jankov dolžnik, je bilo v Podpeči in okolici veliko slišati prav v zvezi s tem neraziskanim umorom. Namigovanja in sumničenja se niso nikoli polegla. Na glas je o tem tvegano govoriti, so menili, saj dokazov za vpletenost v umor niso imeli. Omenjali so še nekaj oseb, ki naj bi, tudi če niso bile neposredno vpletene v umor, o tem vsaj nekaj vedele. Policija je sledila tem informacijam, preverjali so, a je ostalo le pri domnevno majavem alibiju Jankovega znanca za čas zločina. Nekaj let zatem, poleti 2002, si je ta morebitni osumljenec sodil sam.

Kriminalisti so od začetka preiskave skrbno sestavljali dogajanja pred umorom; v petek, 14. aprila, ko so ga zadnjikrat videli, je obiskal znance v Ljubljani, od tam se je odpravil na Brezovico, dopoldne so ga še videli v lokalu Paviljon, kjer je znancem omenil, da je na brezoviškem pokopališču z nekom zmenjen. Po zmenku z neznancem Mihelčiča ni nihče videl. Šele leto dni ali nekaj več po umoru so kriminalisti le odkrili človeka, domačina, ki je tistega popoldneva videl Mihelčiča.

Na parkirnem prostoru pri pokopališču se je pogovarjal z neznancem. Očividec se je po letu dni sicer spomnil dveh oseb (eden je bil Janko), menda sta bila oba v delovnih oblekah, njegov opis pa ni dal oprijemljivejše sledi. S pokopališča se je Janko – sam ali v družbi poznejšega morilca – odpeljal na Zaplano. Sledovi so kazali, da je verjetno vozil Mihelčič, vse drugo je zavito v temo. Jasno je le, da se je na kraju, kjer so našli truplo, odvijala krvava drama. Morilec je za svoje dejanje uporabil oster in trd predmet, najverjetneje kladivo. Orodja niso nikoli našli.

Razmišljanje o krvavem dogodku pripelje do sklepa, da bi lahko zločin izpeljal le Mihelčičev znanec, kajti žrtev je tej osebi očitno zaupala. Kako bi ga sicer zvabil na dokaj samoten kraj? Je umor načrtoval ali je šlo za nenadzorovani izbruh, ki se je tragično končal? Storilec ni počakal, da bi se prepričal, ali je žrtev zares dotolkel do smrti, poznejše analize in patološki pregled so pokazali, da je Mihelčič verjetno živel še nekaj ur po napadu. Obrambne poškodbe na truplu dokazujejo, da se je uprl in divje branil, dokler ni omagal. Njegovo truplo je na pol viselo iz vozila, kot da se je Mihelčič poskušal z zadnjimi močmi odplaziti iz njega.

Kriminalisti so v obsežni akciji po umoru preverili več ljudi, opravili so pet poligrafskih testiranj. Med morebitnimi osumljenci je že omenjeni Mihelčičev znanec le nekoliko izstopal; kot rečeno, imel je precej majav alibi, sumljiv pa je bil tudi zato, ker naj bi bil v preteklosti že vpleten v nekatera kazniva dejanja z elementi nasilja.

Domačini iz Podpeči, ki so Janka Mihelčiča res poznali, so še dolgo potem izražali pričakovanja, da bo policiji le uspelo najti pravo sled in končati mučno razglabljanje in sumničenja o storilcu. Nekdo je celo omenil, da vendar vsi vedo, na koga morajo pritisniti! In je še dodal: »Ali so morda vsaj poskušali povezati umora Janka Mihelčiča in avtoprevoznika Antona Jesenovca iz Vrzdenca julija 1996? Obstaja sum, da za obema neraziskanima umoroma tičijo isti storilci.«