Kamenik je ščuval pitbula na policiste

CELJE – Milostna je bila sodnica Ingrid Lešnik, ko je Konradu Kameniku, mlajšemu bratu razvpitega Kristijana Kamenika, izrekla pogojno kazen, ker je predlanskega decembra z nožem in pitbul terierjem grozil konjiškim policistom, ki ga nikakor niso mogli izbezati iz njegove hiše v Gabrovljah, da bi ga privedli na zaslišanje v Celje. Namesto enoletne zaporne kazni, kolikor je predlagala tožilka Simona Razgoršek Kuzman, je Kamenik iz palače pravice na Prešernovi včeraj odkorakal z enoletno pogojno kaznijo, za stroške mu ne bo treba seči v žep, celo olajševalno okoliščino – preživninske obveznosti do otroka – so mu priznali. A ker si je s preteklimi grehi nabral že 14 mesecev pogojnega zapora, so mu sankcijo združili v enotno, tako bo naslednja štiri leta moral paziti na svoje početje, sicer bo za dve leti odšel za rešetke.

Sredi decembra 2012 sta se dve policijski patrulji z nalogom za privedbo pripeljali pred Konradovo hišo. Pričakovali so nevšečnosti, zato so v Gabrovlje poslali okrepljeno moštvo. In niso se zmotili. Zvonjenje in trkanje sprva nista obrodili sadov, nato se je oglasil Konradov oziroma Konijev ameriški pitbul terier, kar je njegovega gospodarja bržčas tudi prebudilo. V nasprotju z običajnimi hišnimi ljubljenčki, ki ne prenašajo poštarskih uniform, je Konijev kužek bržčas alergičen tudi na policijsko opravo. Po zgledu svojega gospodarja pač, saj niti Koni, tako trdijo policisti, praviloma ne izpusti priložnosti in jim s kakšnim dvignjenim prstom izrazi mnenje o njihovem delu.

Ker mlajšemu Kameniku malo pred osmo uro zjutraj pač ni padlo na misel, da bi s plavimi odšel v Celje, jim seveda ni odprl vrat. Zaman je bilo pregovarjanje, da bodo sicer morali vlomiti v objekt, skozi priprto kuhinjsko okno jim je celo uspelo, da so mu izročili nalog, a jim ga je hitro vrgel nazaj. Že kakšne pol ure so se motovili okoli hiše, na pomoč so poklicali še kriminalista Martina Vinterja, ki ima bogate izkušnje iz postopkov s Kamenikovimi. A ni nič zaleglo. »Kuhal sem kavo, nož pa sem imel v rokah, da bi si pripravil zajtrk. Nikomur nisem grozil, niti ščuval psa. Sem jim pa rekel, da z njimi ne grem zato, ker sem edini v Slovenskih Konjicah, ki ga po privedbi ne odpeljejo nazaj. Te policiste poznam. Sem jim enkrat prej že odprl, pa so me s hrbta napadli in poškodovali,« se je brez odvetnika zagovarjal Koni, ki mu ni uspelo prepričati sodnice, da bi izvedenec kinološke stroke pregledal njegovega terierja in potrdil, da je miroljuben kakor veverica.

»Zgrabi to barabo!«

»Hišo smo obkolili, da nam ne bi ušel skozi zadnja vrata. Ni se dal pregovoriti. Grozil nam je, naj le vstopimo, če si upamo, v hišo nas je vabil z velikim kuhinjskim nožem in dejal, da bo kdo šel v bolniško. Psu je govoril, naj zgrabi to barabo,« se spominja policist Gregor Miklavc, ki je prvi planil v hišo, potem ko je kolega Alan Hrapot razbil steklo na vhodnih vratih in jih odklenil z notranje strani.

»Konrad se je s psom zapodil vame, zato sem oba posprejal. Terier je pobegnil, pri Kameniku pa sem uporabil strokovni prijem z davljenjem. Verjetno je bilo vse dogajanje še najbolj šokantno za psa. Kam je Koni medtem odložil nož, ne vem več,« doda Miklavc. Hrapot pojasni, da so tistega jutra celo preverili na celjskem sodišču, ali ni narok nemara preklican, da ne bi brez potrebe vlamljali v objekt, trepetali pred psom in se prerivali s Konijem, ki je zdaj pravi silak. »Vklenili smo ga, potem pa nanj zlili liter vode, saj je bil ves solzen od razpršilca. Še oblekli smo ga, fotografirali razdejanje v hiši, ki smo jo potem zaklenili in Konradu ključe vtaknili v žep.«

Policist Marjan Jelenko se spomni, kako jim je Kamenik skozi okno vpil, da ga ne smejo odpeljati, da ne smejo v hišo in da naj mu prineso priporni nalog. Niti mični policistki Tanji Sakelšek ga ni uspelo pregovoriti, naj ne počenja neumnosti. Ni pa kaj veliko fotografirala, saj so kolegi intervencijo opravili tako hitro, da ji niti Konija z nožem v rokah ni uspelo ovekovečiti skozi kuhinjsko steklo.