KRANJ – Dobro obveščeni so nas podučili, da je 20 kilogramov čistega kokaina, kolikor ga je 21. junija lani padlo v roke policistom na gorenjski avtocesti, le kaplja v morje v primerjavi z dejstvom, koliko droge v resnici pripotuje iz Latinske Amerike v Slovenijo ter od tod na zahod. Tudi domnevna združba, ki je padla skupaj s kokainom in proti kateri se bo v torek nadaljeval predobravnavni narok na kranjskem kazenskem sodišču, je bila po besedah enega od tako imenovanih igralcev pomembna: »Zgodba je velikanska, veliko večja je od Balkanskega bojevnika,« pravi. Nato skrivnostno doda: »V Sloveniji je bila v tej zgodbi skladiščena tona kokaina.«
Opojna toyota v fiatu
Sprva so jih kranjski tožilci obtožili osem, saj je bil domnevni vodja združbe Milanko Sredić na begu, a so pred nekaj meseci prijeli tudi njega. »Sredić je velik igralec, v Kolumbiji je bil poročen z vdovo najboljšega Escobarjevega prijatelja, ki ga je osebno ubil Pablo,« nadaljuje naš vir.
Na naroku pred okrožno sodnico Andrejo Ravnikar so se že zvrstili prav Sredić, Žarko Tešanović in Dule Mikić. Vsi trije so vpletenost v trgovanje z mamili zavrnili, zato jih čaka sojenje, se je pa s tožilstvom v zameno za blažjo kazen (leto dni zapora) pogodil Toni Radunić Progar, ki bo tako na sodnem procesu postal kronska priča organov pregona storilcev kaznivih dejanj.
Po nekaterih informacijah se bo v torek verjetno pokesal še eden od obtoženih, in sicer Miroslav Banjanac. Pred sodnico se bodo zvrstili tudi preostali obtoženci, med katerimi v oči najbolj bodeta dva: lastnik propadlega ljubljanskega športnega centra Gradiant Martin Udovič in Dejan Vidmar, njemu in Sašu Nosetu bodo sodili zaradi slovenskega ropa stoletja, opustošenja sefov v banki SKB. Vidmar je bil v mamilarski zgodbi menda odgovoren za finance ter za varuha in izročitelja droge.
Zgodba se je torej začela razpletati, ko so carinski nadzorniki pri Lescah ustavili fiat multiplo z ljubljanskimi registrskimi oznakami, za volanom je sedel Radunić Progar, ob njem pa Udovič. Kot je pozneje pripovedoval eden od uslužbencev jeseniškega carinskega urada, so opravljali zgolj rutinski nadzor, saj je opazil, da je na avtu prilepljenih več vinjet, zato je bilo treba preveriti, ali je katera tudi veljavna. Voznik mu je dejal, da prihajata iz Francije, carinik in njegov sodelavec pa sta se odločila, da bosta preverila tudi vsebino prtljage. V multipli je bilo kar precej torb, potnika sta dejala, da so v njih njune osebne stvari. V avtu je bilo tudi več nakupovalnih vrečk, v njih pa cigarete tuje znamke, ki so trošarinski izdelki, zato se je odločil za preverjanje njihove količine. Ker je obstajal sum, da so cigarete skrite še v kakih kotičkih vozila, je padla odločitev o podrobnejšem pregledu.
Na tleh pod srednjim sprednjim sedežem je bil kovinski pokrov, pod njim prostor, v njem vrečka z zračnimi mehurčki, pod njo pa zavoj pravokotne oblike, ki je bil močno ovit z lepilnim trakom. Carinika sta posumila, da gre za drogo, zato sta poklicala policiste. Ti so avto zapečatili ter odpeljali v nadaljnji pregled.
In tako se je prikazalo 20 ovojev s stisnjeno belo snovjo, na katerih je bil odtisnjen znak tovarne avtomobilov Toyota. Bil je to kokain, katerega veleprodajno vrednost strokovnjaki ocenjujejo na 900.000 evrov in ki ga je Udovič iz Francoske Gvajane z ladjo pripeljal do Francije. Tam ga je čakal Radunič Progar, v multipli pa sta se napotila proti Sloveniji.
Za politike in smetano?
V preiskavi se je izkazalo, da je teh 20 kilogramov kokaina le eno od poglavij v tej zgodbi o domnevni dobro organizirani združbi tihotapcev in preprodajalcev mamil.
V drugem primeru je Radunić Progar v Rim odpeljal 20 kilogramov kokaina, kjer jim uspelo prodati pet kilogramov droge za 45 tisočakov po kilogramu, preostalo pa so zakopali na plaži v Ostii blizu Rima. Kmalu so se Sredić, Radunić Progar in Vidmar znova znašli v večnem mestu ter izkopali pakete, saj so našli kupca, ki jim je za preostali kokain odštel 645.000 evrov. V tretjem primeru je Udovič odpeljal Radunić Progarja do Le Havra, ta je odletel v Brazilijo, prevzel 11 kilogramov kokaina, ga naložil na ladjo, nanj počakal v Franciji, kjer sta ga z Udovičem naložila v multiplo ter se odpeljala v Ljubljano.
Glede še enega očitka na račun obtožencev, da so poskušali v Braziliji nabaviti 50 kilogramov kokaina, a je načrt padel v vodo zaradi zasega na gorenjski avtocesti, pa si bo torej tožilstvo morda lahko pomagalo prav z Banjancem (če se bo res pokesal), saj se pojavlja le v tem delu tožilske zgodbe, kot tisti, ki bi prevzel drogo na oni strani luže ter poskrbel za njeno potovanje do Francije, nadalje do Slovenije ter naprej v Italijo, kjer bi jo torej prodali.
Večina kokaina je torej, sodeč po vedenju naših virov, iz Slovenije odpotovala v Italijo, kar dalj časa po 50 kilogramov na vsakih 10 dni. V zvezi s tem je zanimiv posnet pogovor dveh italijanskih zvez s Slovenci, v katerem se omeni tudi v Sloveniji skladiščena tona kokaina. Franco Speranza tako potoži Mauru Cautiju o usranih Slovencih, ki »so si vzeli 900.000 evrov, ne enega. Ampak tam so pili s tem Kalabrijcem, ki ima tisoč kil, tam na letališču v Sloveniji«.
Eden od poznavalcev kokainskega in heroinskega svetovnega zemljevida nam je dejal, da v Evropo pride skoraj tisoč ton kokaina na leto. Kar 70 odstotkov ga bojda pristane v Rusiji, kjer zanj plačujejo z orožjem. V Slovenijo naj bi ga prispelo okrog 10 ton na leto, združbe ga pri nas v večji meri le skladiščijo za nadaljnji transport. Slovenska veja globalnega narkokartela je skoraj stoodstotno odgovorna za dobavo droge v severno, nekaj malega pa tudi za v južno Italijo.
Po njegovih besedah pri nas mamilarske posle vodijo sofisticirani ljudje, pritrjuje pa ljudskim govoricam, da so odjemalci tudi politiki in višji sloj prebivalstva. A njim, nadaljuje, prodajajo popolnoma čist kokain, tisti, ki ga zadeteži kupujejo na ulicah, pa je mešanica nekakšnih čudnih zvarkov.