Kajžarjeva smrt še
 vedno skrivnostna

AMBRUS – Ko so jeseni 2006 zaradi grobega napada na domačina pri romskem naselju družine Strojan pri Ambrusu izbruhnili nemiri ob protestih okoliškega prebivalstva, so bili dogodki deležni velikega medijskega zanimanja. Po selitvi družine Strojan v drugo okolje je razburjenje potihnilo, člani omenjene romske družine pa se še tu in tam pojavljajo v medijih, največkrat zaradi vedno novih prekrškov ali kaznivih dejanj.

V nasprotju z dogodki pred šestimi leti pa se je presenetljivo tiho in brez javnega razburjenja končalo neko starejše, mnogo bolj tragično dejanje, ki se je prav tako zgodilo blizu Ambrusa, v zaselku Kuželjevec, in v katerega naj bi bila prav tako vpletena romska družina izpod Klingarja. Tedaj, leta 1989, je nasilne smrti umrl nekaj čez petdeset let star domačin iz Kuželjevca številka 2, Jože Glavan, po domače Kajžarjev Jože, o njegovi nikoli raziskani smrti in okoliščinah krutega dejanja pa je prav zaradi dogodkov pri Ambrusu leta 2006 spregovoril eden od vaščanov, ki pa se kljub časovni oddaljenosti ni hotel izpostavljati v javnosti. To lahko razumemo kot zgovoren dokaz, kako in zakaj je smrt Kajžarjevega Jožeta pred mnogo leti ostala zavita v skrivnostne tančice. Molk okoliških prebivalcev je narekoval strah pred maščevanjem.

Od nasilne smrti Jožeta Glavana je torej minilo natanko triindvajset let, a s primerom se nihče ne ukvarja. Ni bila skrivnost, da je bil med osumljenci vsaj eden od članov številne romske družine Strojan, a nikoli ni bilo uradnega pojasnila, kako se je preiskava končala.

Kot rečeno, krajani Ambrusa so se novembra 2006 odločno postavili po robu nasilju, ob tem pa so se nekateri spomnili na nasilno smrt Jožeta Glavana leta 1989. »Takrat se ni nič zgodilo, nihče ni ukrepal, čeprav so vsi vedeli, kdo stoji za umorom. Ker je bil Kajžarjev samski, brez bližnjih sorodnikov, se nihče ni preveč zavzel za temeljito preiskavo,« so govorili. »Sicer pa policija vse ve,« so dodajali, »nikomur pa ni bilo jasno, zakaj so vse skupaj kar zataškali.«

Povedali so tudi, zakaj se nihče ni hotel izpostavljati in javno spregovoriti. Zakaj so molčali? »Ker nikoli ne veš, kje in kdaj te lahko doleti maščevanje,« so odgovarjali.

Kajžarjeva smrt

Jože Glavan je živel v hiši številka 2 v Kuželjevcu. Bil je invalidski upokojenec, star nekaj čet petdeset let, nekoč zaposlen v ljubljanskem Litostroju, kjer je doživel delovno nesrečo. Zaradi hudo poškodovanih nog si je pri hoji pomagal z berglami, a je kljub temu po svojih močeh skrbel, da je imel kolikor toliko urejeno domovanje in okolico. Živel je sam, družine ni imel, starši so mu umrli, imel je le daljne sorodnike. Tisti, ki so se ga še spominjali, so povedali, da je bil priden za delo, zraven pa je rad pil.

Pri delu je včasih potreboval pomoč, večkrat so mu pomagali Romi, za kar jim je plačal ali jih kako drugače nagradil. Proti koncu novembra 1989 pa je Kajžarjev Jože opazil, da mu je iz hiše izginila harmonika. Odpravil se je naravnost v romski tabor, saj je domneval, da so mu glasbilo ukradli njegovi znanci. Treba je namreč vedeti, da je Glavan dokaj pogosto popival in lahko se je zgodilo, da pravzaprav ni vedel, kdaj je harmonika izginila.

Spomin enega od domačinov sega daleč v preteklost: opisal je, kako so v noči na 27. november 1989 pri Glavanu glasno rajali. Tam je bilo poleg gospodarja še nekaj Romov, družno so popivali. Po nekaj urah je nastopila tišina, vse je potihnilo in zdelo se je, da v hiši številka 2 ni več žive duše.

Ko je dan ali dva pozneje poštar potrkal na Jožetova vrata, se ni nihče oglasil. Takoj je opazil nekaj nenavadnega; vhodna vrata so bila odklenjena, kar se ni sicer nikoli zgodilo. Glavan je bil namreč previden in je strogo zaklepal vrata. Ne le ponoči, tudi podnevi je vselej obrnil ključ v ključavnici. To so vedeli vsi domačini.

Poštar je vstopil v hišo, v spalnici ga je pričakal grozljivi prizor. Našel je golo truplo stanovalca, ležalo je na tleh. Pozneje je prišlo na dan, da med preiskavo v hiši niso našli njegovih bergel, zato se je postavljalo vprašanje, kdo bi lahko odnesel ta invalidski pripomoček; in prav to dejstvo ter podatek, da so bila vhodna vrata odklenjena, je napeljalo na sum, da so bile v smrt vpletene druge osebe. Poleg tega so govorili, da je imel poškodbe na zatilju in drugod po glavi, v hiši pa so povsod našli prstne odtise njegovih romskih prijateljev. Toda odtisi niso mogli biti ključni dokaz za vpletenost Romov, saj so, kot rečeno, ti večkrat delali pri Jožetu.

Na začetku kriminalistične preiskave sumljive smrti je storilcem priskočila na pomoč narava: ravno v noči, ko je umrl Jože Glavan, je zapadel sneg in zabrisal sledove, ki bi morda pripeljali do osumljencev in dali odgovor o morebitnih storilcih. Policisti in kriminalisti so tudi pri vaščanih zbirali informacije in končno res našli oziroma določili osumljenca – Ž. S., enega od številnih članov velike romske družine, s katerimi se je Jože družil.

Toda splet okoliščin je znova privedel do sklepa, ki ni dal nobenega odgovora, osumljenec je namreč kmalu po tem dogodku doživel tragedijo – smrtno se je ponesrečil v Dvoru pri Žužemberku, s tem pa se je, kot kaže, zgodba o krvavem rajanju pri Kajžarju za vedno končala. Ni znano, ali je bil osumljenec eden ali jih je bilo več, zato ni mogoče zanesljivo trditi, da je bila preiskava ustavljena zaradi smrti osumljenca. Dokončnega odgovora o okoliščinah nasilne smrti Jožeta Glavana verjetno nikoli ne bomo dobili.

Ropanje po smrti

Po nesrečni smrti samskega Glavana je njegova hiša postala plen prav tako neznanih obiskovalcev, ki so od tam znosili vse, kar se je dalo premakniti. To se je dogajalo postopoma, zadnje plenjenje naj bi se zgodilo pred približno desetletjem, ko so odnesli še zadnje ostanke. Ogled zapuščene hiše pokaže, kako temeljito delo so opravili plenilci; hiška, ki bi bila lahko idilično domovanje, sameva in se počasi ruši sama vase. Po Glavanovi smrti se sorodniki, bratranci pokojnika, bojda niso znali dogovoriti, kako naj si razdelijo premoženje. In tako je ostalo do današnjih dni.