Kajdiž je umaknil
 tožbo za Ambrus

GROSUPLJE – Kršitev človekovega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic je za do tri leta zapora težko kaznivo dejanje, ki ga lahko stori tudi policist, če pri opravljanju službe s kom grdo ravna, ga žali, ga lahko telesno poškoduje ali sploh ravna z njim tako, da prizadene njegovo človeško dostojanstvo. Da je bil žrtev tega kaznivega dejanja, je v že zdavnaj zvodeneli zgodbi prepričan junak ene od naj fotografij leta 2006, Branivoj Kajdiž, ki so ga objektivi ujeli, kako s presekano in okrvavljeno glavo maha proti kordonu pripadnikov posebnih policijskih enot.

Obsojen dobil odškodnino

Zgodba o tem, kdo je kršil zakone med protesti civilov proti vrnitvi romske družine Strojan v Ambrus – razburjeni živelj ali uniformiranci –, nikoli ne bo dobila enostranskega epiloga. Da je bil preveč srborit prav in tudi Kajdiž, so že razsodili na ljubljanskem okrožnem in višjem sodišču.

Ob koncu okrožnega sodnega procesa je sodnik Andrej Baraga menil, da vse skupaj res ni črno-belo; strinjal se je sicer, da se civili ne bi smeli postaviti po robu policiji, neprijavljeno zborovati in blokirati cest, a je skorajda v isti sapi pripomnil, da se tudi sam sprašuje, ali je bilo ravnanje policistov 25. novembra 2006 na Fužini pri Muljavi sploh smotrno in smiselno.

Kljub temu je civile spoznal za krive, Jožeta Zupančiča je poslal v šestmesečni pogojni zapor, Kajdižu in Zdenku Vidicu pa je izrekel sodni opomin. Višje sodišče je bilo strožje. Zupančiču je potrdilo pogojko, Kajdižu in Vidicu pa zvišalo kazen oziroma tudi njima namesto sodnega opomina izreklo pogojni zapor: Kajdižu dva meseca, Vidicu pa tri mesece. Obrazložitev: »Trojica je skupaj z neznanimi sostorilci 'potiskala policiste nazaj proti ograji policijskega vozila, jih udarjala, brcala in grabila za uniforme, jim vlekla tonfe iz rok, vanje metala kamenje in plastenke, jih žalila, Zupančič je policista brcnil v mednožje, Kajdiž pa množico pozival k nasilnemu ravnanju proti policistom'«.

Da pa stvar res ni črno-bela, se je izkazalo v pravdanju. Ravno Kajdiž se ni mogel sprijazniti s tem, da bi bil edini krivec, policista pa bi se izvlekla popolnoma nedolžna. »Policist z oznako AF-3 (Andrej Bračič) me je namreč brez povoda z gumijevko večkrat udaril po glavi, zaradi česar sem utrpel več udarnin in razpočnih ran. Ko sem krvavel, me je policist z oznako AF-4 (Damjan Makek) z nogo silovito brcnil v mednožje, zaradi česar sem utrpel raztrganino desnega testisa, edem penisa in mošnje,« je bilo zapisano v odškodninski tožbi proti policijskemu delodajalcu, notranjemu ministrstvu oziroma državi. Zahteval je 9997,82 evra odškodnine.

Zgodi se redkokdaj, a država je kljub zanjo ugodnemu razpletu kazenskega postopka priznala odškodninsko odgovornost. Pravobranilstvo je Kajdižu ponudilo 6000 evrov, ta je sprejel in drugo sodno poglavje v aferi Ambrus se je končalo.

»Policisti so prijazni ...«

Polžja hitrost slovenskega sodstva pa je proti koncu maja 2013, torej skoraj sedem let po protistrojanovski bitki na Suhokranjskem, prinesla še tretje poglavje. Potem ko se tožilci pregona proti možem postave niso hoteli lotiti, je Kajdiž šele od ljubljanskega višjega sodišča dosegel, da se sme začeti kazenska preiskava proti policistoma s čeladama AF-3 in AF-4. Ko se je ta končala, je kot subsidiarni tožilec proti njima vložil obtožni predlog zaradi kršitve človekovega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic.

Sojenje je bilo v preteklosti že najavljeno in odpovedano, taka usoda pa je doletela tudi za v petek napovedano druženje Kajdiža, Makeka in Bračiča pred grosupeljsko okrajno sodnico Biserko Zupanec. »Preklic,« so objavili na sodnih spletnih straneh.

Namesto da bi nad očitnim zavlačevanjem glasno zabentil, pa je Kajdižev pooblaščenec, ljubljanski odvetnik Benjamin Peternelj, popolnoma mirno odvrnil, da je preklic v tej zadevi popolnoma pričakovan in dogovorjen. »Kajdiž nima več interesa za pregon, noče se več obremenjevati s sodišči in podoživljati travmatičnega dogodka. Svoje zadoščenje je dosegel že v odškodninski tožbi, država mu je izplačala odškodnino, kazensko zadevo je privedel do obtožnega akta in razpisa obravnave, a od Ambrusa je minilo že toliko let, da vse skupaj preprosto nima več smisla. Z nasprotnima stranema smo se dogovorili, da mi umaknemo obtožni predlog, vsak nosi svoje stroške, in to je to. To je epilog afere Ambrus, konec zadnje zgodbe na to temo.«

In kaj pravijo pravniki iz nasprotnega tabora? Da imata tudi Makek in Bračič »poln kufer vlačenja po sodiščih, zato sta privolila v dogovor s Kajdižem,« se v en glas strinjata njuna pooblaščenca.

Makekov Janez Koščak iz odvetniške družbe Čeferin je sicer prepričan, da je njegov klient v Ambrusu le opravljal naloge, ki mu jih je zaupala država, »in ta država je tudi ugotovila, da ni storil ničesar narobe. Potem pa ga je doletel subsidiarni kazenski pregon. Po vseh teh letih mu je zadeva nenehno visela nad glavo, zaradi notranjih predpisov – ker je bil pač v kazenskem postopku – pa ni mogel na nobeno misijo. Tudi zato je bil za to, da se vse skupaj končno zaključi.«

Bračičev Boris Grobelnik pa meni, da so slovenski policisti prijazni do občanov, »zato je njihova pomembna naloga, da ščitijo občane in njihovo premoženje. Ob dejstvu, da je občan umaknil obtožni predlog, ni nobenega zadržka, da se zadeva ne bi zaključila v zadovoljstvo vseh.«